Andrej je še pod vtisi minulega vikenda zapisal: "Pravzaprav se mi nikakor ni dalo spet »zagnati« v eno zelo zahtevnih dolomitskih smeri. Ni bilo motivacije za večkraten obisk iste smeri, »študij« gibov in raztežajev, psihološki napor ponovnih obiskov, ko bi smer »moral« prosto preplezati.
Ampak na koncu je pretehtala mladostna zagrizenost celjskega "Lukca" (Luka Krajnc) in tako sva ob prvem svitu sobotnega jutra že skupaj korakala pod JZ steno Torre Trieste, v smer Donnafugata, 8a, 750m. Smer sta v letu 2004 preplezala dolomitski veteran Christoph Hainz in Švicar Roger Schali, prvo in tudi edino prosto ponovitev te smeri pa je opravil Mauro Bole –Bubu, po več dnevih študija in čiščenja konec poletja 2007.
Glede na zahtevnost smeri, pa tudi njeno dolžino je bil najin namen smer preplezati vsaj do najtežjega 15. raztežaja, potem pa »odabzajlati« nazaj pod steno. Ker naj bi bil ključni raztežaj po besedah ponavljavcev zelo tehničen in vertikalen sva predvidevala, da bova za iskanje načina kako ga preplezati prosto porabila veliko časa.
V spodnjem delu stene je šlo vse dokaj hitro. Tudi v previsih pod prvo polico naju pravzaprav niso ustavile težave (do 7b+), ampak predvsem krušljiva in naložena skala, ki je zahtevala zares previdno in nič kaj hitro plezanje. Malo po 13. uri sva bila že pod najtežjim raztežajem. V dobrih dveh urah plezanja, poizkušanja in modrovanja, mi je končno uspelo narediti vse gibe in priplezati do konca raztežaja. Skoraj 50m dolg raztežaj se mi je zdel precej težak, predvsem pa tehničen in nikakor si nisem predstavljal, kako bi povezal vse gibe v celoto. Potem sta potekli še debeli dve uri Lukcevih poizkusov. Ura je bila že skoraj pet in imela sva še ravno prav časa, da še enkrat »poštudirava« raztežaj. Dokaj neobremenjeno sem se še enkrat zapodil v raztežaj. Prva, lažja polovica mi je šla kar gladko. Višje pa se je počasi začela nabirati »navitost«, na drobnih oprimkih pa mi je oguljena koža na prstih neprestano drsela. Sploh se nisem mogel ustaviti in malce otresti navite podlahti. Vseeno sem »tišal« navzgor, naenkrat bil že prek zaključnega najtežavnejšega mesta in nekoliko kasneje z vriskom vpel varovališče. NEVERJETNO! Niti najmanj nisem pričakoval, da bom preplezal raztežaj! Ampak ta, sicer velik uspeh, je pravzaprav povzročil tudi pravo moro. Ura je bila že 17., do vrha pa naju je ločilo še 10 raztežajev. Ne glede na to je bilo treba vsaj poizkusiti! Zgornji raztežaji so bili težavnejši in bolj tehnični kot sva pričakovala. Plezal sem hitro kolikor se je dalo in tudi Luka je vdano sledil kolikor je le šlo hitro. Hrane in pijače nama je že zdavnaj zmanjkalo in utrujenost ter krči so bili vse hujši! Ustavil me je 18. raztežaj, zadnji z oceno 7b/b+. Z zadnjimi vzdihljaji energije sem ga uspel preplezati prosto šele v tretjem poizkusu, že krepko po 20 uri. Po treh lažjih raztežajih je sledil še zadnji z oceno 7a/a+ in dodanim vprašajem zraven ocene. Sonce je že padlo pod obzorje, ko sem začel študirati gladko plato brez pravih oprimkov in stopov ter začenjal razumeti tisti vprašaj ob oceni. Ob drugem - uspešnem poizkusu v tem raztežaju sem že plezal s svetilko. Malo po 23. uri sva z Lukcem utrujena stopila na vrh Torre Trieste in gledala v 750m brezno, kamor naju je vodil »abzajl« še naslednje dobre 4 ure, z zgolj eno svetilko. V zimsko sobo ob koči Vazzoler sva prišla z jutranjim svitom in povsem uničena zaključila najino 24 urno »dolomitsko vplezavanje«." Več o smeri Donafugata in Bubutovi ponovitvi: http://www.planetmountain.com/english/rock/dolomites/itineraries/scheda.php?id_tipologia=38〈=eng&comefrom=search&id_itinerario=863&gruppo=&cima=&nome= Tanja in Maja Lobnik sva prav tako odkrivali čare smeri v južnih stenah področja Civette. V odličnem vzdušju sva preplezali lepo klasiko Solda (VI-, 300m) v Torre di Babele in še lepšo ter zelo priporočljivo Andrich Fae (VI-, 300m) v Torre Venezia. Velja pa opozorilo, da so severni sestopni žlebovi trenutno še prav zabasani s snegom in zaradi tega lahko precej "zabavni". |