GROZLJIVI MEHIŠKI VELIKAN

Avtor članka: Andrej Grmovšek

Ko sva s Tanjo po večdnevni vožnji končno prišla do najinega cilja, vasice Basaseachic v osrčju mehiške Zahodne Sierra Madre, ni bilo o kakih resnih stenah ne duha ne sluha. Valovita gozdna pokrajina s plitvimi dolinami in nekaj sto metrov višjimi kopastimi vrhovi je bila sicer izredno slikovita, vendar pa je bolj spominjala na slovensko Goričko kot na »prave« gore. Sva res prišla v pravi kraj za plezanje zahtevnih tisočmetrskih sten?

Pritrdilni odgovor sva dočakala ko sva se povzpela na rob skritega kanjona, ki se je začenjal v bližini vasi. Odprl se nama je osupljiv pogled na dobrih tristo metrov visok slap Cascada de Basaseachic, in številne rdečkaste stene, ki so padale v globok kanjon.Ugotovila sva, kje sploh iskati stene. Vendar pa je bilo za dostop do »skritega zaklada«, kilometer visoke, navpične in previsne stene El Gigante, potrebno vložiti še mnogo truda. Iskanje informacij in dostopa ter sestopa nama je vzelo še nekaj naslednjih dni. Po vožnji po kolovozih in pešačenju z domačim vodnikom sva le uspela priti na razgledišče od koder se je na drugi strani kanjona končno videl najin plezalni izziv - stena El Gigante. Že od daleč je bilo jasno, da gre za izredno poraščeno, težavno in resno steno!

Najvišja stena Mehike
Čeprav Mehika “premore” več nad pet tisoč metrov visokih vulkanov, ne sodi med najbolj zaželene alpinistične destinacije. V zadnjih letih pa jo vse pogosteje obiskujejo plezalci in odkrivajo do pred nedavnim še neraziskane in neosvojene stene Vzhodne in Zahodne Sierra Madre. Te stene sicer ne dosegajo visokih nadmorskih višin, se pa zato ponašajo s svojo dolžino, zahtevnostjo in ponavadi tudi poraščenostjo z vegetacijo – kaktusi, palmami, agavami, aloami in ... .
Stena nekaj nad 2200 metrov visokega vrha El Gigante, je svoj prvi plezalni obisk doživela šele pred štirimi leti, ko jo je v štirinajstih dneh preplezala mehiško-španska naveza. Poročala je o težavnem tehničnem plezanju v najvišji mehiški steni. Zgodba o plezanju v tako visoki in še deviški steni je takoj podžgala moje raziskovalno-pionirske strasti, vendar pa je moral izziv počakati vse do letošnje pomladi.

Romantična baza, »nagravžna« stena
Po enodnevnem dostopnem maršu po divjem kanjonu sva s tremi nosači prisopihala do idilične baze pod steno. Šotor sva postavila ob velikem tolmunu, ki je v naslednjih dneh služil osvežilnemu kopanju, hlajenju in umivanju posode. Z baznim taborom sva bila res zadovoljna, toliko manj pa s steno. Že takoj po prvem bližnjem ogledu nama je postajalo jasno, da plezanje prvenstvene smeri, ki sva ga načrtovala, ne pomeni tega zaradi česar sva prišla – plezanja namreč. Stena je bila neverjetno zaraščena, krušljiva, povrhu pa še dokaj monolitna. Prvenstvena smer (s čim manj svedrovci) bi pomenila večtedensko vrtnarjenje z dvomljivim varovanjem in na koncu prav »nagravžno« smer, ki se nikakor ne bi smela imenovati plezalna.
Da se ne vrneva čisto praznih rok sva se odločila, da bova poskušala ponoviti smer, ki jo je lansko jesen preplezala močna nemška ekipa. Glowacz, Albert, Heuber in Fengler so preplezali prvo, zelo zahtevno prostoplezalno smer v steni in težave ocenili z IX+. Spodnji raztežaji so izgledali kar dobro, dokaj očiščeni vsega rastlinja in že dan po prihodu sva začela s plezanjem.

Združenje norcev
Že tretji dan sva v steni, pod nama je dobrih osemsto metrov »lufta«, le še nekaj raztežajev in Gigant bo pod nama. Utrujenost že krepko načenja najine fizične, še bolj pa psihične sposobnosti. Za nama je dvajset izredno težkih in resnih raztežajev. Navadila sva se na izredno krušljivo skalo, redko varovanje in plezanje med kaktusi in agavami.
Vse metre in težave smeri mi je uspelo preplezati prosto, na pogled, torej brez padca in brez pomoči tehničnih pripomočkov (klini, stremena...) za napredovanje. Cilj in čar prostega vzpona namreč nista samo priti na vrh stene ampak predvsem kako priti na vrh. Tako je prosto plezanje v visokih stenah nekakšna zmes med bolj alpinističnim skalnim plezanjem, kjer je cilj plezalca samo vrh in pa športnim plezanjem, kjer je cilj smer preplezati prosto.

Izkazalo se je, da so visoke prostoplezalne težave smeri nekoliko lažje kot so jih ocenili Nemci, plezanje pa je bilo toliko zahtevnejše zaradi vegetacije, predvsem pa krušljive skale. Ponekod je bilo treba plezati po ogromnih, večtonskih, donečih blokih, ki so samo čakali da poletijo proti tlom, drugod je pod mano kljub izredni previdnosti kar deževalo kamenje, ki se mi je lomilo pod rokami in nogami. Postalo nama je jasno zakaj so Nemci smer poimenovali “Združenje norcev” in ugotovila sva, da sva tudi midva postala člana tega združenja.
Naslednji raztežaj je že spet nesramno krušljiv. V previsni plošči pod veliko streho znova in znova poskušam prečiti v desno, krušljivi oprimki in stopi, ki nevarno letajo proti Tanji in strah pred padcem pa me vedno znova vrneta nazaj na počivališče v kotu. Naenkrat zaslišim glasno bobnenje, ogromen podor. Velikanski oblak prahu se začne vzpenjati ob steni, nekaj sto metrov desno od najine smeri. Gigant se je znova otresel odvečne teže, na srečo pa ne svojih gostov! Stimuliran z dodatno »dozo« adrenalina več ne upam splezat prek težavne plošče. Čez nekaj minut le nekako obplezam veliko streho in pridem na naslednje varovališče. Nekaj ur kasneje stojiva na vrhu Giganta – grozljivega velikana. Srečna, da je vse za nama, da sva cela in da naju čaka le še šesturno pešačenje v civilizacijo. Preplezala sva najino najzahtevnejšo in tudi najgršo smer!

Najini plezalni dosežki na odpravi "El Gigante 2002" so bili sledeči:
- Mehika, Sierra Tarahumara, Canyon Candamena, El Gigante, La Conjura de Los Necios, VI 5.13a (IX+ (5.12c, IX-)), 1000m, 26R, 4 dni (1., 2., 5. in 6. maj 2002); 1. ponovitev smeri, Andrej opravil prosto ponovitev, vse raztežaje preplezal v vodstvu, na pogled, Tanja prosto do 5.11a
- ZDA, Utah, Zion, Moonlight Buttress 5.13a ali C1, 370m, Andrej je večji del smeri splezal prosto, do 5.12.a (VIII+), Tanja pa je v vodstvu plezala C1, prosto pa do 5.10a
- ZDA, Kolorado, Black Canyon, stena North Cashm View Wall, The Scenic Cruise V 5.10+ (VII), 500 m (oba prosto)
- ZDA, Utah, Zion, Red Arch Mountain, Shune`s Buttress, 5.11c (VIII-), 270m (Andrej na pogled, Tanja prosto do 5.11a)
- ZDA, Utah, Zion, Angels Landing, Northeast Buttress, 5.11a (VII+), 400m (oba prosto)
- ZDA, Kolorado, Black Canyon, stena Alimany Wall, Last Paymant, 5.11 (VIII-), 120 m (Andrej prosto, na pogled)
- ZDA, Utah, puščavski stolp Priest, Honeymoon Chimney (5.11b, 100m; Andrej na pogled, Tanja 5.10 Ao)
- ZDA, Utah, puščavski stolp Castleton Tower, North Chimney (5.9, 120m)
- ZDA, Utah,puščavski stolpi Fisher Towers, Ancient art (5.11, 100m)
- alpinistično smučanje, Highland Bowl (3750m), Ozone (IV-, S4+, 400m), ter Be zone (IV, S5, 400m)
- preplezala sva več poči v krajših stenah ter več smeri v plezališčih ZDA ter Mehike: * Utah, Moab, River Road Dihedrals (poči do 5.10+) ,* Utah, Moab, Kane Creek (poči do 5.11),* Utah, Indian Creek (poči do 5.11), * Kolorado, Aspen, Independance Pass (poči do 5.11), * New Mexico, Cochiti Mesa (smeri do 5.12), * Mehika, Basaseachic (smeri do 5.12d) ,* Arizona, Mt. Lemon (smeri do 5.11d),* Utah, Zion, Kolob Canyon (smeri do 5.12c).

Pri izvedbi odprave El Gigante 2002 so nama z donacijami pomagali: APD KOZJAK Maribor, DIMNIKARSTVO ŽUPANEK, Komisija za alpinizem pri PZS, LANCom, LEKIS, MIKRO+POLO, MOJA NALOŽBA, SCHRACK ENERGIETECHNIK, STANOVANJSKA ZADRUGA SMREKA, TIP PRI

Akcijsko poročilo odprave "EL GIgante 2002" pripravila: T. Rojs in A. Grmovšek
27. 3. 2002 Priletiva v Denver, v zvezno državo Kolorado. Ni ga lepšega kot če te nekdo že čaka na letališču – Tanjina sestra Anda (že deset let živi tukaj) in Ryan. Po štirih urah vožnje smo v Aspnu, meki ameriškega smučanja. V naslednjih dnevih se iz poletnega Aspna podava plezat v Boulder, vendar naju tam na najino presenečenje zasneži in s plezanjem ni nič. Sposodiva si “portaledge”, nakupiva nekaj malih frendov in nazaj v topel Aspen. Potem pa za par dni na smučke in smučanje nad Aspnom. Na Highland Bowl (3750m) sva v dveh dneh naredila dva dobra spusta na smučeh. Presmučala sva “Ozone” 40 stopinj naklona, ter se “Be zone” 45 stopinj naklona.

6. 4. 2002 Gremo v puščavo Utaha, v okolico Moaba. Plezanje v vseh vrstah peščenjaka, neskončno število poči, plezanje na friende, tako boleče plezanje. Najprej sva se zapodila v puščavske posebneže Fisher Towers. Za začetek “lepega” sva zlezla na Lizard Rock (5.10a, 20m), stolpič na začetku območja Fisherjev. Nadaljevala sva v počeh ob reki Kolorado, River Road Dihedrals. Človek kar pozabi, da plezanje poči ni ne lahko, niti prijetno. Poči in ocene. Glavo si moraš prav posebej pripraviti na to, da si v počeh spet lolek in da plezaš krepko pod svojim nivojem. Preplezava več poči, nekje do 5.10+. Roke do kolen, od skale podrgnjeni prsti, kolena in gležnji brez koze… Poke.

8. 4. 2002 Nadaljujeva v Kane Creeku. Preplezava kar nekaj poči od 5.7 do 5.11. Samozavest se dvigne.

9. 4. 2002 Premik pod Castleton Tower. Najprej hitiva pod Priest-a. Po ocenah sodeč bi naj bil mačji kašelj. Totalno odpeljana smer!!! Skozi kamin zlezeš na drugo stran stolpa. Potem pa se najbolj zračen raztezaj, kjer vidiš skozi kamin 100 m do dna. Mala groza. Preplezava smer “Honeymoon Chimney” (5.11b, 100m; Andrej N.P., Tanja 5.10 Ao). Zračen spust pod stolp in šus pod Castleton Tower. V manj kot dveh urah sva na vrhu, sredi množice plezalcev, ki so plezali na stolp že cel dan. Za nama je “North Chimney” (5.9, 120m).
Sledi dan počitka. Končno. In vožnja v najboljše področje za plezanje poči – Indian Creek. Cel dan se mozgava v počeh, ki niti slučajno niso lahke, kaj šele, da bi bile malo manj strme ali malo manj navijaške. Preplezava več poči do 5.11.

11. 4. 2002 Vreme se pokvari, oblaki se vozijo sem in tja, vmes pa tu in tam škrablja dež. April. V rosenju začneva s plezanjem na stolp Ancient art (5.11, 100m). To sploh ne moreš verjet, da se takšna skala skupaj drži! Kot skupaj zlepljeno blato. Na spustu se vlije in vse se spremeni v blatni dol. Andrej za konec zleze še na manjši, a zelo atraktiven stolp.
Najin prvi teden plezanja zaključiva in se vrneva v Aspen. Plezanje v puščavi velja v Ameriki za neko posebnost, ki je po vrhu se precej nevarno.

20. 4. 2002 Vreme v Koloradu bolj muhasto, pomladansko in zimsko! Najin obisk in plezanje v Black Canyonu zaradi slabega vremena odpade. V Aspnu nas je nekajkrat prav lepo zasnežilo, vmes pa nama je uspelo v toplih sončnih uricah malce plezati v kratkih športnih in tradicionalnih smereh v bližnjih stenah Independance Passa (preplezava več smeri do 5.11). Kar zanimive poči in plate v dobrem granitu! Z avtom se odpraviva v Mehiko, v narodni park Cascada de Baseachic, kjer se nahaja stena El Gigante, glavni cilj najine odprave. Potujeva tri dni, slabih 2000 km, brez zapletov (tudi na mehiški meji jih ni bilo). Vmes sva eno dopoldne plezala v idiličnem plezališču Cochiti Mesa v New Mexicu (Andrej na pogled prepleza več smeri do 5.12).

24. 4. 2002 Park Basaseachic ob najinem prihodu izgleda povsem pozabljen od preostalega sveta. V nekaj sto glav veliki vasici Basaseachic na robu kanjona je skoraj nemogoče dobiti kakršnokoli informacijo v angleščini, tako da sva se morala znajti kar v polomljeni španščini. Na srečo so v “vpisni knjigi” plezalci, ki so tu plezali že pred nama pustili nekaj informacij. Le kak teden pred najinim prihodom je svoje enoinpol mesečno plezanje v El Gigantu zaključila nemško-belgijsko-ameriška naveza, ki je z vrha očistila, opremila in potem v enem tednu še preplezala “najdaljšo športno smer na svetu” (po njihovem mnenju, morda pa tudi res), Logical progresion, 12.d (IX), 28 raztežajev, 1000 m, 400 svedrovcev. Po nemški smeri La Conjura de Los Necios iz leta 2001 je to druga prostoplezalna smer v steni, oziroma četrta v celoti (dve tehnični smeri Simuchi in Yawira Batu, obe A4+, sta 1998 in 1999 v steni preplezala Garcia in Buil).
Vendar pa nama je iskanje informacij, dostopa in sestopa, vzelo še nekaj naslednjih dni. Problem je, da vse stene ležijo v kanjonu in jih s planote sploh ne vidiš. Kakega zemljevida področja pa ni bilo mogoče izbrskat. Tako sva prvi dan po vožnji po 4WD cestah in pešačenju z lokalcem le uspela priti na razgledišče na drugi strani kanjona od koder se je sploh videla stena. Že na daleč je bilo jasno, da gre za izredno poraščeno in resno zadevo!
Naslednji dan sva plezala v zelo lepem plezališču, na robu kanjona. Kakih 50 smeri, lepo plezanje po luknjičastem tufu, ki pa je marsikje kar drobljiv in krušljiv. Andrej je na pogled uspel preplezati več smeri do 5.12d, Tanja pa do 5.11a.
Tretji dan sva se odpravila na vrh stene, z namenom da naštudirava sestop in si na vrh neseva nekaj hrane in pijače. Iz Basaseachica sva se peljala kakih 30 km, do zadnje vasi, od tam pa še dve uri s terencem in dve peš in smo bili “že” na vrhu El Giganta, le kakšne 3 km zračne linije od Basaseachica. Kaj dosti več kot to, da je stena “ornk” previsna in da se z vrha sploh ne vidi vstopa nisva uspela ugotoviti!
Nato sva si organizirala tri nosače, pripravila hrano in vse ostalo za kakšne tri tedne bivanja v kanjonu in smo se podali še pod steno. Lepa pot po divjem kanjonu nam je vzela šest ur. Postavila sva si idilično in romantično bazico ob velikem tolmunu, približno 20 minut od stene. V naslednjem tednu in pol nisva videla žive duše! Temperature so bile najmanj poletne, vsaj 30 C, kar je bilo super za kopanje, plezat pa se je tudi se dalo, saj je bila stena do 14.00 v senci.
Bolj sva opazovala steno, bolj nama je postajalo jasno, da najina želja splezat prvenstveno smer, ne pomeni tega zaradi česar sva prišla sem – plezanja namreč. Stena je bila namreč neverjetno zaraščena, krušljiva, povrhu pa še dokaj monolitna. Prvenstvena smer (s čim manj svedrovci) bi pomenila več tedensko vrtnarjenje z dvomljivim varovanjem in na koncu prav nagravžno smer, ki se nikakor ne bi imenovala plezalna.
Da se ne vrneva čisto “praznih rok” sva se odločila, da bova poskusila ponoviti smer La Conjura de Los Necios, VI 5.13a (IX+), 1000m, ki so jo preplezali Glowacz, Albert, Heuber in Fengler. Spodnji raztežaji so izgledali kar O.K., dokaj očiščeni, tako da se je dalo vsaj malce plezati. Prvi dan sva za poskušino splezala prve štiri raztezaje in si fiksirala vrvi. Plezanje je takoj po prvem raztežaju postalo zelo resno. Skala je bila sicer deloma očiščena, pa se vseeno krušljiva, polna zemlje in rastlin. Šlo je za resno plezanje v strmih ploščah, z varovanjem na svedrovce, vendar pa z zares krepkimi runouti (večinoma 7-10 metrov). Večina smeri je v območju VII. in VIII. stopnje (5.11.- do 5.11+), najtežji pa je četrti raztezaj, ki so ga Nemci ocenili s 5.13.- (IX+). Tudi v najtežjem raztežaju je med svedrovci po več kot 7 metrov, tako da padci ravno niso zaželeni in tako ga je Andrej raje splezal kar na pogled!
Po uspešnem prvem plezalnem dnevu sva se odločila, da nadaljujeva s plezanjem smeri. Že naslednji dan se je kvaliteta smeri drastično spustila. Še večji kruš, več rastlin, Nemcem se očitno ni več dalo čistiti! Pa še naprej resno plezanje. Splezala sva še štiri raztežaje, še enega 5.12b (VIII+/IX-) čez krušljive strehe in previse. Fiksirala sva vrvi in šla v bazo. Po dnevu in pol počitka sva se na večer povzpela po fiksih, prespala na drobni polici in naslednje jutro nadaljevala plezanje. Čakali so naju “very dangerous” raztežaji kot so jih označili Nemci. Plezanje po počeh VIII stopnje, v neverjetno naloženem krušu. Kljub izredni previdnosti je pod mano je kar deževalo kamenje, na srečo pa se ni odlomil kak velik blok. Pa še varovanje je bilo le na friende zataknjene za doneče luske! Brrr! Postalo mi je jasno zakaj so Nemci smer poimenovali “Združenje norcev” in ugotovil, da sva tudi midva postala člana. Popoldne sva po osmih raztežajih priplezala na večjo polico, kjer sva bivakirala. Naslednji dan naju je čakalo še deset raztežajev, malenkost manj naloženih, zato pa se bolj zaraščenih. Popoldne sva priplezala na vrh Giganta – groznega in zaključila s 26 raztežajev oziroma 1000 metrov dolgo smerjo. Srečna, da je vse za nama, da sva cela in da naju čaka le še 5 do 6 urno pešačenje v civilizacijo. Hodila sva do večera, bivakiral in hodila še naslednje jutro do prve vasi, potem pa odštopala v Basaseachic. V naslednjih dneh sva iz baze v kanjonu, v dveh dneh, v dveh rundah, brez nosačev odnesla vso preostalo opremo, vrvi in viške hrane in tako zaključila z Gigantom.
Čeprav je ocena najtežjega raztežaja smeri previsoka (bolj verjetno nekje okoli 5.12.c (IX-)) gre za izredno, izredno resno in zahtevno smer. Glede na vse to, njeno dolžino in moj uspešen prosti vzpon na pogled je to vsekakor daleč najtežja in najzahtevnejša smer, ki sem jo (sva jo) preplezala (pa se najgrša) !!

10. 5. 2002 Mehike in njenih sten sva imela dovolj in pobrala sva se nazaj v ZDA. En dan sva plezala v plezališču Mt. Lemon v Arizoni (Andrej je na pogled preplezal več smeri do 5.11d) potem pa nadaljevala v narodni park Zion v Utah.
Najprej sva se podala plezat v slikovit del narodnega parka Zion, v Kolob Canyon. V enem dnevu sva preplezala več smeri do 50 metrov. Andrej je na pogled uspel v močno previsnih smereh, težavnosti do 5.12c, Tanja pa je na pogled uspela preplezati smeri do 5.11.
V Zionu sva se zadržala teden dni in preplezala več izredno lepih smeri (ter pri tem celo zelo uživala) v odličnih in težkih počeh v rdečem peščenjaku (Američani imajo skalo v Zionu za zelo krušljivo, naloženo?!). Preplezala sva Northeast Buttress, Angels Landing, 5.11a (VII+ ), 400m (oba prosto), Shune’s Buttress, Red Arch Mountain, 5.11c (VIII-), 270m (Andrej na pogled, Tanja prosto do 5.11a) in opravila ponovitev ene izmed najlepše ter najbolj zaželjene smeri v Zionu, Moonlight Buttress 5.13a ali C1, 370m, Andrej je večji del smeri splezal prosto, do 5.12.a (VIII+), Tanja pa je v vodstvu plezala C1, prosto pa do 5.10a.

25. 5. 2002 Nekaj čisto posebnega je koloradski Black Canyon, kjer sva plezala zadnje dni. Česa njemu podobnega pa še nisva videla, pa čeprav sva na odpravi “treh kanjonov” (Candamena, Zion, Black). Ko se pripelješ na rim (rob kanjona) ti sploh ni jasno! Ravnina in dobrih 300 m stran malo sten. Šele ko si na robu kanjona vidiš, da je do sten, do druge strani kanjona, 600 metrov globoka luknja. Kanjon je ponekod skoraj dvakrat tako globok kot je širok! Dan po prihodu sva se zapodila v eno od klasik Blacka, smer The Scenic Cruise v steni North Cashm View Wall, V 5.10+ (VII), 500 m. Plezanje je bilo zelo dobro, konstantno in težje kot bi sklepal po oceni. Pa še zelo vroče je bilo (30 C, pa se sončna stena) in po vzponu sva se odločila, da se bova raje preselila na drugo stran kanjona, kjer so stene v senci. Čeprav je do drugega roba kanjona le dobrih 300 metrov pa je najbližja pot z avtom dolga več kot 100 km. Torej vožnja malce okoli. Žal se je vreme v naslednjih dneh poslabšalo, bilo je nestanovitno z občasnimi plohami, in tako mrzlo, da bi bila rajši spet na sončni strani kanjona! Vreme ni bilo ta pravo za vzpone v dolgih stenah in preplezala sva le se Last Paymant, 5.11 (VIII-), 120 m v steni Alimany Wall in se vrnila v Aspen.

9. 6. 2002 Sva iz Denverja poletela proti domu in uspešno zaključila odpravico treh kanjonov. Že komaj čakava, da greva plezat spet v hribe, kjer dostop vodi od spodaj navzgor!