Ja, spet sem bila del ledne karavane, ki se je v tej sezoni zadrževala na bolj ali manj klasičnih prizoriščih. Tekme so se odvijale v  Italiji, Švici, Sloveniji in Romuniji.

Kaj se dogaja za kulisjem, kako se mi sploh še da zmrzovati v izolaciji, borba, strah, veselje in želje,...

Tokrat vse do nekaj dni pred prvo tekmo za svetovni pokal v lednem plezanju nisem vedela, ali bom sploh šla. Zmeda s prevozi, logistiko in načrti enih ter drugih, pa moj vprašljiv komolec me je mučilo vse do konca. Na koncu je želja po preizkušanju lastnih meja spet premagala tehtnico, mojo odločitev pa je še toliko bolj podžigal umik ostrog iz tekmovanj.

In tako sem se 16. januarja po osmih dolgih urah vožnje znašla v majcenem Val Daone, kjer so že bili vsi naši (brata Vukotič, Luka Krajnc ter še trije naši sodniki). Spet srečanje z vsemi starimi tekmovalci, iste face, isto prizorišče, še bolj impozantna konstrukcija. Pravila so se spreminjala iz ure v uro, na koncu je obveljalo, da se bo za ženski finale potegavalo 12 tekmovalk, predvsem zato ker ni bilo polfinala in da ne bo boulder tekma temveč težavnostna. In v naslednjih dveh dneh smo stiskali cepine, se borili in seveda nas je spet malce zeblo - malo od adrenalina, strahu in nato še od zunanjih temperatur. Priplezala sem si finale, bolj prištirkala, ker so bile smeri takšnega značaja. V finalu sem nato skušala malce bolje naštudirati to štirkanje in zasedla končno 10. mesto. Zadovoljna!

Letošnja konkurenca se je izkazala za trd oreh, kljub temu da ni bilo ostrog. Nekaj novih in starih obrazov iz samega vrha svetovnega pokala v športnem plezanju, pa nekaj starih, močnih in izkušenih tekmovalk je bila letošnja zmagovalna kombinacija v kateri sem res uživala. Od prvih 8 tekmovalk bi lahko katerakoli zmagala! Res fascinantna konkurenca, kjer sem na koncu zadovoljna če dam vse od sebe in sem xy-ta! Veliko raje tekmujem ob močni konkurenci, kot pa da plezam brez nje, kar se v zadnjih letih dogaja na domačih tekmah. Je pa kar škoda, da se nobena punca pri nas v zadnjih letih ni opogumila, potrenirala ter se mi pridružila na tekmah ter v conah. Vse svoje tekmovalne izkušnje sem si pridobila sama in kar škoda je, da jih ne morem prenesti na mlajše.

Po tekmi v italijanskem Val Daone sem pobrala Lukeca  in sva šla v Kandiča, kjer se mi je zaradi hoje s palicami uspel razboleti moj komolec. Po nekaj dneh bivanja v zimskem raju sva se čez dolino zapeljala na naslednjo tekmo v Saas Fee. Druga težavnostna tekma v še vedno fascinantnem ambientu. Tukaj se punce vedno vsaj naplezamo, smeri so bile zelo dobro postavljene in pravi užitek je bilo plezati - skoraj kot v skali. V kvalifikacijah se mi je prvič na tekmah ponesrečilo - tudi to moram enkrat doživet, strah pred bolečino v komolcu se je očitno dodobra zasidral nekje zadaj v moji glavi. Vseeno sem prišla v polfinale, kjer sem plezala veliko boljše, a sem premalo odločno zabijala noge v leseno konstrukcijo in me je čisto prevečkrat odneslo. Na koncu sem zasedla 14. mesto. Finale je bil spet navdušujoč, super smeri, super vzdušje in dobro plezanje sotekmovalk!

In to je bilo to, za moje tekmovalno udejstvovanje. V treh sezonah udeležbe na tekmah za svetovni pokal v težavnosti sem bila kar trikrat v finalu ter trikrat v polfinalu. Še vedno pa "držim" 7. mesto iz svetovnega prvenstva v težavnosti, leta 2007. Nadvse srečna sem, da sem doživela svetovni pokal brez ostrog, da sem še enkrat upala iti preizkušati svoje sposobnosti. Predolgo čakanje v izolaciji me je letos kar malce "pilo", vedno me je uspelo zazebsti in vedno znova sem se morala ogrevati. Pa saj to je vse del tekem, a ne?!

Za tretjo tekmo, ki je bila v Romuniji sem si že pred odhodom od doma zadala, da se je udeležim le, če bom ves čas v finalu. Nič narobe, da nisem šla, ker so bile službene obveznosti v zadnjem mesecu dni malce zapostavljene na račun plezanja.