Glede na vremensko napoved smo se v sredini decembra z družino Lukić odločili, da kar gremo. S hitrim odhodom smo na nek način pobegnili iz prednovoletne mrzlice, ujeli lepo vreme za plezat in svež sneg za smučat. V soboto, 20. decembra smo tako že občudovali mrzlo zvezdnato noč pod Zahodnimi Alpami. Nato smo se v naslednjih dveh tednih selili po dolini gor in dol od Chamonixa, na tem koncu gora pa sta se nam pridružila še zakonca Praprotnik. Sprva smo bivali pod ledenikom Bosson, nato pa v idilično zimskem Argentierju in nazadnje z Andrejem še v koči Torino na italijanski strani. Pestro, kot je bilo pestro leto 2008. Od tokratnega plezalnega udejstvovanja smo dobro izkoristili dane vremenske razmere in v trojni navezi Marko Lukič, Tanja in Andrej 23.12. preplezali Voie de Nuit (IV, 8-, 450 m) v vzhodni steni Mt. Blanc du Tacula. Smer nama je bila z Andrejem veliko bolj všeč kot njena soseda, Scotch katero sva lani v podobnem času našla v popolnoma suhem stanju. Prva dva skupna raztežaja sta bila letos prava poslastica, ravno prav zalita, ta težek raztežaj pa primerno težek, sploh za prvega, brez trojke. Naslednji dan smo zlezli še res lepo smer Pelissier (III, 4, M5, 220 m) v Pointe Lachenal. Sledil je skoraj perfekten spust s smučmi po Mer de glace do Chamonixa, če izvzamemo številne kamne v spodnjem delu spusta, ki so ogrožali naše bolj ali manj nove dilce. Nato nas je pravočasno poslabšanje vremena preusmerilo po dolini navzdol, kjer smo se šli matrat s "plezanjem z orodji" v Zoo, Luzier. Po krepki ohladitvi ozračja ter smučarskih dnevih se nam je spet zahotelo plezanja in tako smo se Marko, Andrej in jaz spet znašli nekje med vrhovi, tokrat na Gr. Monte. Naše plezalne želje so odnesli močni sunki vetra ter nizke temperature čez noč. Razmere so bile tako ... da smo se že videli (ali videla) v dolini. A ob "pravem" času je nehalo pihat in seveda smo morali iti pogledati okoli ovinka, ali bi morda le bilo za kaj. In ker tiste trenutke ravno ni pihalo, smo se navezali in šli v smer Frendo–Ravanel (II, 5, 500 m) v Aig. Caree. V spodnjem delu smeri smo izgledali kot zasneženi možje, s pršnimi plazovi, vetrom enkrat gor in drugič dol ter zamrznjenimi trepalnicami. Na detajlu nas je pričakal težji skalni skok, ki smo ga morali pretulat in se kar dobro pomatrat čez. Marko, ki je kot prvi zlezel ta cug je bil mnenja, da si bi zaslužil kakšnih M6/7. Proti vrhu in nato na abzajlih pa se nam je zdelo, da je smer daljša kot piše - začuda. V temi, ki nas je ujela nekje na abzajlu, smo imeli to čast, da smo se kot eni redkih tega dneva odsmučali v dolino, na zasluženo praznovanje uspešno zaključenega leta. Sledilo je smučanje, iskanje svežih furc po novem pršiču, pasenje oči na izložbenih oknih, uničevanje številnih dobrot, plezanje z orodji v peščenjaku La Fayeta,... Za konec sva z Andrejem na namig Jakata in Tince šla za dva dni še smučat na italijansko stran, na Helbronerja. Bilo je ODLIČNO in za še kdaj! In tako je 2009 na brzino tukaj. Mi pa tudi šibamo naprej... zima kliče, novi izzivi tudi. Domov sva prinesla toliko dobrih slik, da jih morava za vas urediti v galeriji slik. Samo sedaj je vikend že pred vrati in mi že na novi poti.
Andrej in mogočna kulisa montbalnškega masiva. Gore, ki naju vedno znova očarajo in v katere se tako rada vračava. |