Mecho taq inti ?!
KJE SI SONCE ?!

Avtor članka: Andrej Grmovšek

Stena perujske La Esfinge je postala popularna šele leta 2000 ko je bilo v njej preplezanih več prvenstvenih smeri, kot prej v petnajstih letih. Tako se niti nismo čudili, ko so nam naši nosači pripovedovali o več deset glavi množici plezalcev, ki letos spet tabori pod steno. Ampak na naše presenečenje v idilični bazi pod Sfingo ni bilo niti enega šotora.

Zemlja v očeh
No, naše znanje španščine je bilo res skromno in »majhni« nesporazumi niso bili nič čudnega. Ta z našimi nosači je bil čisto O.K. Prazna baza je pomenila, da se ne bo potrebno boriti za preostale proste linije, ki jih je po lanskoletnem obleganju stene ostalo le še bore malo. Hitro je bilo jasno, kje se bo začela naša nova smer. Le še v levem, najvišjem in najbolj strmem delu vzhodne stene je bilo nekaj prostora.
 Dan po dostopnem maršu smo začeli s plezanjem. Sicer se je ženska večina ob tem malce čudila, ampak, ko me »srbijo prsti« ni druge izbire. Že prvi raztežaj je bil med »najlepšimi« kar sem jih plezal. Najprej naložene luske, ki bi jih odlomi vsak zataknjen friend ali klin, v zgornjem delu pa borba s poraščenimi in z zemljo napolnjenimi počmi. Vsak »jam« sem si moral najprej očistiti s »jebivadičem« - pripravico za iztikanje zatičev, potem sem lahko preprijel v umazano razpoko in začel čistiti mesto, kjer bi zataknil frienda za varovanje. Na vrhu raztežaja sem imel vsega »pun  …..«.  Zemlja med zobmi, zemlja v očeh in pod očali, zemlja v laseh, zemlja v spodnjih hlačah in tudi smrdel sem kot, da bi vstal izpod ruše. Srbenje v prstih je nekoliko poleglo in prvi plezalni dan je bil zaključen. Plezalni?
 Naslednji dan je bil plezanje mnogo boljše. Stena več ni bila tako zaraščena, bolj zaraščenim počem pa smo se začeli izogibati. Vzhodna lega stene je pomenila, da nas je sonce grelo le do poldneva (če ga že prej niso zagrnili oblaki). Pozneje je stena potonila v senco in na višini skoraj pet tisoč metrov so se temperature kmalu zelo spustile, v takšnih razmerah pa je težavno prosto plezanje skoraj nemogoče. Zato smo se popoldne po pritrjenih vrveh raje spuščali v bazo in uživali ob vroči juhici, piscu (perujskem žganju) in tabornem ognju.

Ženske plezajo, moški kuhajo
Našo plezalno odpravico je sestavljala dokaj zanimiva ekipa: Aleksandra, Tanja in jaz. Pridružiti bi se nam moral še Drejko, ki pa je zaradi več vzrokov žal ostal doma. Torej dve ženski : en moški. Kak alpinist, ki je na kakšni alpinistični odpravi brez nežnejšega spola preživel več tednov, bo morda mnenja, da mi ni bilo hudega. Ali pa vsaj to, da nisem rabil skrbeti za kuho in umazano posodo. Žal ni bilo tako. Po poškodbi pete, ki sem jo skupil tretji dan plezanja sem bil sposoben le še za sprehode po bazi in zgoraj našteta »ženska opravila«, medtem ko sta ženski prevzeli »moško« plezarijo. Še sreča, da se nam je čez nekaj dni pridružil »podgurski smučar« Gric, ki je poklicni kuhar in tudi dopusta na uspe preživeti brez svojega najljubšega dela. Ker je navajen na razne sanitarne inšpekcije, se nam je v bazni kuhinji drastično dvignila tudi higiena. Da so se moje poškodbe boljše celile je poskrbelo tudi vreme. Presenetilo nas je nekaj sneženih dni, ki so nam omogočili neskončne partije taroka, prekinjene le z obroki hrane. Živele karte!
Po petih dneh plezanja in nekaj več dneh počitka ali slabega vremena sta dekleti priplezali skoraj do polovice stene, pritrdili smo vseh šest vrvi, ki smo jih premogli. Moja peta sicer ni bila kaj dosti boljša, a vseeno smo se odločili, da skupaj v enem zamahu osvojimo vrh.

Proti vrhu
Tokrat smo še posebej zgodnji. Vstajamo v trdi temi, sredi noči, ob treh zjutraj. Oblačenje v majhnem šotoru je naporno in dolgotrajno. Končno smo na red za ledeno noč. Kuhamo čaj in kosmiče in se kljub debelim puhovkam kar tresemo od mraza. Malo smo že »skurjeni«, pa nenaspani in mraz še toliko hitreje leze v kosti. Ko pospravimo zajtrk, se začne žemarjenje – vzpenjanje po vrveh. To opravilo je izredno naporno, kar ima tudi svoje prednosti, saj se končno segrejemo. Po treh urah žemarjenja smo na vrhu pritrjenih vrvi. Začenja se svitati. Konec je visenja na vrveh v popolni temi, visenja, ko ti delata družbo le svetilka na tvoji čeladi in zvezde na nebu. Nov dan ne obeta nič dobrega. Na vzhodu so se nabrali oblaki in močno pričakovanega sonca, ki bi ogrelo steno in prste, sploh ni. Brez sonca pa je tudi plezanje skoraj nemogoče. Odločamo se. Ali na vrh in trdega dela bo konec ali nazaj na varno v dolino, kar pa pomeni ponovitev današnjega jutranjega rituala čez nekaj dni. Odločimo se za slednje. Pametno. Že med spuščanjem po vrveh začenja snežiti in do popoldneva je že vse pod snegom. Tarok!
 Čez dva dni spet vstajamo sredi noči in molimo za lepše vreme. Tokrat imamo več sreče! Sredi stene nas pozdravi vzhajajoče sonce, stena se hitro ogreje in plezanje je pravi užitek. Povsem drugače, kot pred dvema dnevoma. Stena ni več tako zahtevna kot v spodnjem delu in plezamo izredno hitro. Zgodaj popoldne smo že tik pod vrhom. Preplezamo še zadnjo, izredno atraktivno vrvno dolžino, ki vodi prek ogromne previsne luske, ki visi 800 metrov nad dolino. Vrh! Konec garanja! Sreča! Pa ni časa za pretirano veseljačenje, megle že zagrinjajo steno, nas pa čaka še večurni spust po vrveh prek stene. Sredi spusta se razbesni neurje s sodro in v znova zasneženo bazo se vrnemo utrujeni in premočeni. In srečni. Uspeli smo preplezati prvenstveno smer, izpolnili smo svoj cilj, konec je garanja v tej zahtevni steni.
 A ne za dolgo. Po dveh tednih nabiranja moči se s Tanjo znova vračava pod steno, tokrat z novimi izzivi....

Izvedbo odprave  La Esfinge - ANDI 2001 so  s svojimi donacijami podprli: ASKOT, DIMNIKARSTVO ŽUPANEK, HENKEL SLOVENIJA, IVD MARIBOR, KOMISIJA ZA ALPINIZEM pri PZS, LEKIS, STUDIO GALERIJA GASSPAR, ŠABEC s.p., TADIČ s.p.

Poročilo o odpravi "La Esfinge 2001" pripravila: Tanja Rojs

29.06.: Prihod v Limo, Peru
Najprej se je naša trojica podala na aklimatizacijo v Cordillero Negro. Po prespani noči nad 4000 metri smo se naslednji dan  podali na aklimatizacijski vrh Vallunaraju, 5686m. S kombijem smo se peljali do 4300m, potem pa peš do baze na 4900m. Tam smo prespali, naslednji dan pa smo se odpravili na vrh. Vreme je bilo precej slabo, ves čas je pihalo, megle so se valile naokoli, malo je snežilo. Na vrhu pa smo le imeli sonce. Andrej je iz vrha smučal, vse do konca ledenika. Midve s Sandro pa sva odpešačili navzdol. Potem smo še enkrat prespali na 4900m. Naslednji dan pa peš v Huaraz.
05.07.: Aklimatizacija na Vallunaraju (5686 m)
08.07.: Nakup hrane, organizacija prevoza...
11.07.: Caraz in vožnja do jezera Paron. S štirimi nosači do baze pod Sfingo (4 ure). V bazi smo celo sami!!! Počutje je odlično, le hoja v hrib je bolj počasna.
12.07.: Transport opreme pod steno (grozen teren, seveda prvi vtis). Odločimo se za prosto linijo v levem, najdaljšem delu. Našo novo smer bomo speljali levo od Cruz del Sura in desno od Route '87(druga smer Špancev v tej steni). Andrej prepleza prvi raztežaj, 60 m, okoli 6b. Skala je dobra, le poči so krepko zaraščene in potrebno je prav vrtnarsko delo. Sledi prvo presenečenje. Prvi na roko zavrtan sveder poči (puša je šla adijo!).Vreme kar v redu. Do dvanajstih je naš del stene v soncu, potem počasi a zelo dobro ohladi.
13.07.: Drugi dan plezanja. Pleza Sandra, varuje Tanja. Prepleza nekaj metrov, nekaj ur, en sveder. Nič više ne gre. Tanja v "dimniku" skoraj zmrzne, stvar reši Andrej in popoldne prepleza naslednjih 30 m. Dneva je konec. Mrzel in pihajoč dan.
14.07.: Počitek (vižaka). Zaslužen.
15.07.: Tretji dan plezanja. Še v mraku pod steno. Sedaj pridemo pod njo že v manj kot eni uri.
Po pritrjeni vrvi do prvega varovališča, pleza Andrej, varuje Tanja. Andrej dokonča zanimiv drugi raztežaj. Ima še dodatna vmesna svedra, 60 m, prosto ocena bo nekje 7a.
Tretji raztežaj gre nekoliko proti levi, 60 m, prosta ocena je okoli 6c, nič svedrov. Dodatno presenečenje. Na stojišču poči drugi sveder. Andrej preklinja in tolče luknjo za še enega.
Varovanje prevzame Sandra. Andrej prepleza še četrti raztežaj. Ponovno 60 m, en sveder, prosto okoli 6c. Ta raztežaj nas pripelje na polico pod gladkim "nosom".
Sledi še lažji prehod čez polico, 20 m. Andrej prepleza se začetek petega raztežaja, v gladko plato zavrta sveder in - baza kliče. S Sandro pritrdita vrvi in se spustita dol. Ob spustu se v prečnici (tretji raztežaj) Andrej odpelje s police, nabije sosednjo steno in si poškoduje levo peto. Njegovo darilo za rojstni dan. Njegov seveda. Prišepa v bazo, kjer ga že čaka Tanjina torta za rojstni dan. Sledi čaga ob ognju.
Andrej pleza vse prosto, le na nekaj mestih počiva ali ureja varovanje in čisti poči. Naša linija je spodaj precej navpična. Kaj bo zgoraj bomo pa videli. Poči so navadno polne zemlje in rastlinja, zelo rade pa so tudi "flare", popolnoma zaprte. Ta stena zahteva dobre proste plezalce ali pa težje tehničarjenje. Klasično varovanje je marsikdaj slabo in zgolj psihično. Naša varovališča opremljamo z dvema svedroma. Imamo pa tudi šest vrvi, torej bo tudi toliko fiksov.
16.07.: Vižaka. Pride Ola amigos - Gric (Roman Mihalič iz Novega mesta). Naš smučar, kuhar, sogovornik in četrti za igranje taroka. Andreju za darilo prinese Pisco in skrbi za dobro vzdušje v bazi.
17.07.: Andrejeva noga ni nič boljša in ne more plezati. V steno se odpravi ženska naveza. Po pritrjenih vrveh do police in: pleza Tanja, varuje Sandra. Šesti raztežaj. Gre čez gladko plato levo od nosa. Nihajka do poke, potem tehničarjenje in prosto plezanje proti desni. 60 m, A2+, 6a, brez svedra. Pritrdiva vrvi in se spustiva v bazo. Spet presenečenje. Na četrtem varovališču spet poči puša na svedru. To pa ni bilo več fajn! Vse poveževa in dol! Ogenj postane naša večerna stalnica.
18.07.: Spet zgodnje jutro. Tokrat bi naj plezala Sandra. Vse naokoli je zabasano. Nič ne bo. Dan preživimo ob igranju taroka (in se je začelo). Mraz in veter, pa še sodra.
19.07.: Vreme se je odločilo. Da bo slabo. In je bilo slabo. Cel dan je padala sodra, vmes sneg, pa spet sodra. Tarok. Nekako kaže na to, da bova s Sandro sami stopili na vrh Sfinge. Andreju se noga nekako ne izboljša. Jemo kot carji.
20.07.: Mraz, sneg naokoli. Tarok. Jutri pa gremo plezat! Moramo!
21.07.: Zgodnje jutro in pod steno. Spet ženska naveza. Po vrveh do konca (to je sedaj že zelo zahtevno delo). Pleza Sandra, varuje Tanja. Za začetek prosto prepleza kar 20 m, potem sledi tehničarjenje čez streho. V zgornjem delu zavrta tri svedre, vmes kremplja, prosto pleza, dela nihajke. Naš sedmi raztežaj, 60 m, A2+, 6a+. Narediva še zadnji fiks in dol.
Ta dan piha zelo močen veter. Roman ta dan smuča z enega izmed Aguja Nevada. Tako. Sedaj imamo napete vse vrvi, smo na vrhu gladkega nosa in naslednjič gremo samo še na vrh. Ma, smo srečni!!!
22.07.: Vizaka. Družba v bazi postane prav pestra, Španci, Argentinci, Romuni. Vsi si želijo preplezati Smer '85, nobenemu še ni uspelo.
23.07.: Dan premikov pod steno. Andrej se odloči da bo plezal in tako načrtujemo, da bomo jutri stali vsi trije na "Bubotu" (Bubotovem bloku na vrhu Sfinge, ki visi nad steno). En šotor postavimo pod vstop. Pri nošnji opreme nam je v veliko pomoč Gric. Andrej prišepa pod steno.
24.07.: Vstanemo ob treh in uro kasneje že žemarimo. Noč je čudno topla. Najprej Andrej, potem Tanja in Sandra. Ob vzhodu, ob 7.00, smo na koncu pritrjenih vrvi. Sonce noče pokukati izza oblakov. Vreme je zelo slabo, konec doline je čisto zabasan. Andrej zleze 30 m na polico, kjer varuje na smeri Cruz del Sur. Ugotovimo, da poteka Cruz mnogo bolj v levo, kot je na vseh naših skicah. Gruntamo kaj naj, čas pa teče. Za prosto plezanje je mnogo premrzlo. Končna odločitev: gremo dol. Pametna, kajti kmalu prične močno snežiti. Štirje se stiskamo v malem šotorčku, iz papirčkov si naredimo karte in spet igramo tarok.
25.07.: Nasnežilo je nekaj centimetrov snega, stena je vsa mokra, vreme pa malenkost boljše. Večni optimisti se odločimo da bomo počakali na jutri. Gric ima vremena dovolj in gre v dolino.
26.07.: Ponovno vstanemo ob treh, žemarimo in smo ob 6.30 že na koncu fiksov. Spet. Tokrat nas razveseli vzhajajoce sonce!!! Skala je kar hitro topla in plezanje proti vrhu, za vrh se je prielo.
Nasa taktika je sledeča. Andrej je najhitrejši in najboljši in pleza prvi, Tanja in Sandra pa plezata sočasno, ena za drugo. Od stika s Cruz del Sur odplezamo po desni poči navzgor, 60 m, 6b+. Ves čas plezamo prosto in varujemo s klasičnim varovanjem. Sledi lažji raztežaj, mimo križišča Cruz del Sur in Smeri '87, naravnost navzgor, 60 m, 6a. Nadaljujemo naravnost, pod strmejši osrednji del. 11. raztežaj plezamo mimo markantne velike luske, 60 m, 6b. Nato navzgor in po sistemu kaminov proti desni na zgornji položnejši del, 60 m, 6b. Plezamo čez položnejše plate, 60 m, 5c. Nato pod zgornjo pregrado proti levi čez super prehod na police pod vrhom, 60 m, 6a+. Ne moremo se upreti "Bubotu". Andrej potegne zadnji raztežaj naravnost navzgor čez strehe, skozi "Bubota", 30 m, 6b+.VRH!!! Sonce medtem izgine, a kaj ko smo ga mi našli na poti navzgor. Ob 12.30 smo na vrhu. Vsi trije, z novo smerjo v žepu.

Nova smer v La Esfinge dobi ime MECHE TAQ INTI?! (Kje si sonce?!, v kechuah jeziku), 800 m, 7a, A2+ (trenutno); 6 plezalnih dni, na vrhu 26.07.; plezali Andrej Grmovšek, Tanja Rojs in Aleksandra Voglar.  V raztežajih smo zavrtali 9 svedrovcev, na varovališčih pa 13.

Po smeri Cruz del Sur se ob vrvi spustimo do police. Vmes začne padati sodra, vse naokoli se zabaše. Sodra je vse močnejša, preide v sneg. Pod steno pridemo precej premočeni. Čakajo nas tople spalke. Prespimo.
27.07.: Ponovno se prebudimo zasneženi. To vreme... Čakamo na sonce da nam posuši stvari. To nam celo uspe. V veliko transportko spakiramo plezalne stvari Andreja in Tanje. Andrej potegne transportko na prvo varovališče, kjer naju revica sedaj čaka. Premaknemo se v našo staro bazo.
28.07.: Prebudimo se spet zasneženi. Spet čakamo na sonce, posušimo stvari, natovorimo nahrbtnike in se težki kot mule premaknemo proti dolini. Čez dve uri smo pri jezeru, dobesedno sesuti od tokrat pretežkih nahrbtnikov. Dobimo prevoz direktno v Huaraz, kjer se zvečer z Gricem že nažiramo.
29.7. do 9.8.: Nekaj dni počitka in malo turizma. Sandra je v začetku avgusta s Španko Nurio Picas in druščino v lepem vrmenu osvojila Artensoraju (6025 m) po SE smeri (D), klasični pristop. Andrej in jaz pa sva medtem odkrivala Pacifiško obalo in zdravila Andrejevo peto.
10.08.: Sandra je odletela v Slovenijo. Midva pa sva že isti dan spet odšibala pod našo Sfingico. Pod steno sva postavila šotor.
11.08.: Viharna noč in dan sta naju prepričala, da ta dan ne bo nič s plezanjem. Premik baze ob potoček. Zvečer kuhalnik odpove svojo pokorščino.
12.08.: Andrej odpre črno kuhinjo, kuhava na ognju. Greva pod steno, ter vstopiva v našo smer Mecho taq inti. Veter je še vedno močan in MRZEL. Raztežaj za raztežajem prepleza Andrej prosto in spoznava, da naša smer ni tako od muh. Tako je mrzlo, da plezanje ni noben užitek. Tanja pleza prosto do 6c. Do popoldneva preplezava prosto prvih sedem raztežajev do police, ki še niso bili v celoti preplezani prosto. Juhuuuuuuuuuuuu! Pa imamo vse raztežaje preplezane na fraj. Čisto premražena drgetava pozno v noč.
 
Ocene prostega ponavljanja po raztežajih v spodnjem delu smeri Meche taq inti so: 1.R 6c, 60 m (R/X!); 2.R 7b, 60 m; 3.R 6c+, 60 m; 4.R 6c+, 60 m; 5.R III, 20 m; 6.R 6c, 60 m; 7.R 7a, 60 m

13.08.: Dan počitka.
14.08.: Dopoldan vstopiva v Route '85, klasično smer te stene. Ta smer je ob še eni prvenstveni (Via gringos) edina v Sfingi, ki je letos doživela nekaj ponovitev. V nenavadno lepem in toplem vremenu v štirih urah preplezava prvih sedem raztežajev in pritrdiva vrvi. Plezanje je dokaj lepo, večinoma VII. in VI. stopnje. Oba plezava prosto, Andrej na pogled tudi najtežji raztežaj ocenjen z VIII. stopnjo. Spustiva se in prespiva v bivaku pod steno.
15.08.: Že pred zoro žemariva in začneva plezati s soncem. Ob deveti začno naokoli letati snežinke. Prosto preplezava še pet ražtezajev v VII. stopnji in po treh nadalnjih po lažjem svetu izstopiva. Po petih urah plezanja sva na vrhu Sfinge.Vse naokoli je zabasano, zato se odločiva, da se ob vrvi spustiva po smeri Cruz del sur. Navdušiva se nad to smerjo, ki izgleda zelo lepo. Ponovno prespiva v bivaku.
16.08.: Utrujena. Komaj zbereva moči, da premakneva bazo spet ob potoček, uro hoda od stene.
17.08.: Dan počitka. Še kar sva utrujena.
18.08.: Ponovno se seliva pod steno. Vstopiva v Cruz del sur. Oba prosto preplezava prvi raztežaj (6b+). Drugi, ki sta ga prva plezalca ocenila s 7c, Andrej s tehničnim plezanjem najprej nabije, tako da je možna prosta ponovitev. Nato raztežaj prepleza prosto. Tanja tovori vso odvečno opremo. Nato Andrej na pogled prepleza še tretji raztežaj, katerega sta prva plezalca ocenila s 7c+. Po treh urah plezanja se po pritrjenih vrveh spustiva pod steno. Prespiva v šotoru pod steno.
19.08.: Prežemariva prve tri raztežaje. Nadaljujeva s plezanjem in preplezava še naslednjih pet raztezajev (7b+, V, 7b+, 7b, 7a+). Andrej je vse preplezal na pogled. Zelo lepo plezanje po razčlenjenih plateh in počeh! Pritrdiva še tri vrvi in se spustiva pod steno. Ponovno prespiva v šotoru pod steno. Prsti so že kar uničeni, midva pa še bolj.
20.08.: Že ob 4.30 pričneva z žemarjenjem. Prehitro sva na koncu vrvi, tako da v vetru drgetava in čakava na sonce. Danes je spet izredno vetroven dan. Zgornjih osem raztežajev je lažjih. V vetru, mrazu in ob utrujenosti pa so kljub temu naporni. Preplezava jih prosto, tudi Tanja do 7a+. Ob 11.30 sva že na vrhu. Še triurni spust po smeri in v zavetrje šotora. Hrana, počitek in še ena noč, ko zaradi velike utrujenosti ne moreva spati.
Tako sva opravila prvo ponovitev smeri Cruz del sur, katero je Andrej komentiral: "Smer je zelo lepa. Če pa želim biti objektiven do svojega vzpona moram povedati, da ocene, ki sta jih podala prva plezalca žal nikakor niso realne. Smer je malenkost težja od naše Meche taq inti, ob tem da je plezanje v slednji bolj resno, psihično zahtevnejše". Sicer pa bodo svoje mnejne o tem podali še bodoči ponavljalci smeri.
21.08.: Zbiranje moči za pospravljanje opreme, premik baze ter povratek v dolino.
Srečna sva, da je konec najinega "dela", plezanja v Sfingi. Tanjini prsti so postali hrenovke, Andrejevi pa krajnske. Dovolj je!
22.08.: Povratek v Huaraz.
28.08. do 10.9.: Huaraz, Lima, Cusco, Puno, Arequipa, Lima; na poti se nama pridruži Tanjina sestra Anda.
11.9.: Na svetovno "nesrečen dan 11/9" priletiva ob 22h na Brnik. Odprava je zaključena.

Naši dosežki na tej odpravi:

• Vallunaraju (5686m); Andrej Grmovšek (smučal iz vrha), Tanja Rojs, Aleksandra Voglar
  
• Preplezana prvenstvena smer v steni La Esfinge (5325m), Meche taq inti?! (800m); Andrej (7a, Ao); Tanja in Aleksandra (6b+, A2+)
  Artensonaraju (6025m, SE route, D); Aleksandra Voglar
  Prosto preplezan še spodnji del smeri Meche taq inti?! (7b, obl. 7a); Andrej (7b), Tanja (6c, Ao) 
  
• La Esfinge (5325m), Route '85 (750m, 7a); Andrej (N.P. 7a), Tanja (6b, Ao)
  
• La Esfinge (5325m), Cruz del sur (800m, 7b / »7c+«); Andrej (vse raztežaje razen drugega preplezal prosto na pogled), Tanja (6c+/»7a+«, Ao); prva ponovitev smeri