Res je, da bi lahko v
vsem tem času tudi kaj sem gor napisala, ampak ni bilo potrebe, niti želje. Vse tragedije, ki so se dogodile v našem svetu dojemanja - alpinističnem, plezalnem in čisto normalnem svetu, kar niso dopustile, da bi tipkovnica karkoli "pametnega" zabeležila. Poodpravarski čas, ki je letos zaradi odprave na
Grenlandijo, nastopil neverjetno hitro se preveša v
najino klasično jesensko pripravljalno obdobje.
Tokrat nama računalnik in naš hiter svet doma še nekaj časa po odpravi sploh ni dišal in zato sva na splet spravila le najnujnejše vtise o odpravi. Po
odpravi pa vsaj jaz, vedno potrebujem kar nekaj časa, da se mi telo
spet utiri nazaj. Odprave so pač za moje telo tak stres, da se še nekaj
časa po prihodu domov z velikim veseljem predajam vsem sladkostim
našega razkošnega življenja. Mislim, da z Andrejem ni nič kaj drugače,
le naše "ženske stvari" ga ne zmrdajo tako, kot nas ženske.
Ker sva na Grenlandijo tovorila tudi kamero in marsikaj
posnela, sva se po pregledanem materialu odločila, da tudi letos
zbereva motivacijo in narediva film, ki bo seveda spet malce drugačen. Film, ki bi se lahko imenoval "zeleno-beli SVET"
bo skušal prikazat še en najin pogled na odpravarstvo, plezanje,
alpinizem, gore, okolje,... Vse to pa sem zapisala zato, da bova res
dokončala ta projekt, ki sva si ga zamislila. Premiera filma bo v
začetku naslednjega leta, na najinem že devetem tradicionalnem
predavanju v Mariboru. Kaj več o tem, ko bo čas za to.
Zadnji mesec dni in pol sva imela obisk iz Amerike. Ponovno
nas je razveseljevala moja
sestra Anda s svojo družino (Zala, Luka, Ryan). V deželo sprememb so se vsi štirje vrnili prav na
veliki dan, na dan izvolitve novega predsednika. Vsakoletni obisk čez lužo
vedno vzpodbudi naš družinski utrip in pospeši ogledovanje ter
občudovanje Slovenije, ter predvsem naših hribov in dolin. Letos smo k pestri zbirki skupnih potepanj vsi ta mladi dodali še Istro. Ni nam bilo
dolgčas in predvsem fajn smo se imeli. Med vsem tekanjem sem ter tja sva kdaj pa kdaj pobegnila tudi na kakšno uživaško plezarijo
v nam bližnje stene, plezališča, stence ali zgolj na zid. Predvsem pa
že več kot mesec dni načrtujeva začetek mučenja v fitnesu, a naju lepo
vreme vedno znova odvrne od tega. Tako da sva v tekaških copatih, v
veliki meri izkoriščala lepo jesensko zunanjo telovadnico. V ta
jesenski čas se je seveda uvrstil tudi "redni letni remont mašine" -
obvezni zdravniški športni pregled za kategorizirane športnike pri dr.
Čajevcu v Celju. Ja kaj naj rečem, sva ugotovila, da se je skozi vsa ta
leta pri naju nabralo že toliko rentgentskih slik iz poškodovanih delov
najinega telesa, da se lahko že skoraj sestaviva! Jao. Vsako leto dodava k zbirki še par novih slik, malo potarnava in gremo dalje. Ampak se ne dava, saj sva tudi letos dobila spričevalo, ki zatrjuje, da sva še sposobna za opravljanje dejavnosti. hihi
In vi? Kakšna je vaša jesen?!
Nad oblaki, ob jutranjem soncu, tam nekje... Na pravem placu, ob pravem času ter med gorniki ;-)
|