Tokrat sta bila izredno dejavna in neugnana v strmih stenah Andrej
in Marko, ki sta plezala kar štiri dni, peti dan pa je bil zelo aktiven
dan počitka. Jaz, Tanja sem nekaj časa nazaj staknila nekakšne bolečine
v levem komolcu, za nameček pa se mi je pred tokratnim odhodom vnela še
mišica na desni roki. Ajaj, emšo ali preveč dela? ;-) Tako so bili moji
dnevi popolnoma drugačni kot vsi obiski Dolomitov do sedaj. Izživela
sem lahko vse dolgoletne želje ob številnih obiskih Dolomitov, lahko
sem pohajkovala, slikala, z daljnogledom špegala v stene, se preganjala
po res "jebačkih" feratah (navdušili sta me kar dve silno izpostavljeni
in resni ferati, na Pt. Anno in Pta. Fanes), prekolesarila verjetno
najboljši del Dravske kolesarske poti in predvsem nabirala kondicijo. Nevem,
če smo kdaj že videli takšno invazijo Slovencev v stenah Dolomitov,
zasedba je bila takorekoč iz skoraj vseh koncev Slovenije. Celo naš
častni Slovenec, Steve House se je znašel med nami s svojo izbranko, s
katero sta odkrivala čare plezanja tukaj. Veliko ljudi, veliko lepih
smeri in za nekatere nekaj smole ter negotovosti. Upam, da bodo vsi z manj sreče čim prej okrevali!
Andrej in Marko sta se prvi dan, v sredo, 25.junija zapodila v smer Paolo VI, (500m, VIII+/IX-), ki se vije levo od njune lanskoletne prvenstvene smeri Never give up, v Tofani di Rozes. Gre za staro smer, ki jo je pet plezalcev preplezalo v petih dneh leta 1963. Po njunem mnenju gre za še eno lepo smer v tej sončni steni nad Cortino.
Naslednji dan, 26. junija sta za gušt in malo sprostitve
bolečine v hrbtih (ki se pojavlja pri obeh!) preplezala novejšo smer v
prvem stolpu Tofane di Rozes, Aspettando la vetta (450m, 6c, 6b obl.). Smer ponuja lažje plezanje z obveznim iskanjem precej narazen nameščenih svedrovcev. Nato smo en dan kruzali
po Cortini, nakupovali manjkajočo plezalno robo, uživali ob kavici, ter
se šli premigat in spoznavat nam še neznano dolino Fanestal. Marko je
imel kolesarski podvig po strmih makadamskih cestah, katere sva z
Andrejem premagovala peš in vmes zavila pod kakšen mega slap, ki so v
tej dolini prava atrakcija. V soboto, 28. junija sta se Andrej in Marko podala v steno Cima Scotoni. Nagledala sta si "v roke sveže padlo" skico smeri Ivano Dibona (600m,
nekoč VI+ A2, prosto VIII+). Smer velja za nekakšno staro diretisimo te
stene, preplezali so jo trije plezalci v treh dneh marca leta 1969 in poteka v bolj levem
delu te konstanto strme stene, katero prekinjajo le tri večje gredine.
Po njunem mnenju gre za zahtevnejšo smer kot je Paolo VI. Z zanimivimi, nepreglednimi detajli, se zagotovo spogledujejo s spodnjo deveto stopnjo.
Za konec tokratnega obiska Dolomitov sta v nedeljo brzinsko opravila še z izredno lepo smerjo Super tegolina (300m, 6c+, 6b+ obl.) v steni Lastoni di Formin. Le nekaj dni pred obiskom Dolomitov, v nedeljo 22. junija pa sva se z Andrejem mudila še v severni steni Ojstrice, kjer sva preplezala res lepo Cerjakovo smer (500m, VII+). Smer so preplezali t.i. lokalci (Grega Justin in Ivč Kotnik ter prvi del Robi Supin) v dveh ločenih delih, v dveh ločenih letih 1988 in 1989. Res lepi prehodi, dobro plezanje, neverjetna jama sredi stene, dobra skala za nameščanje varovanja. V sredini se smer v najtežjem raztežaju združi s Herletovo, nato pa ponovno pobegne naravnost navzgor. Je pa Andrej sedaj že pravi poznavalec stene in to zagotovo omogoči hitrejšo odkritje ta prave linije.
V objektiv ujet trenutek cvetenja spomladanskega svišča z obrisom stene Cime Scotoni in Cime di Lago.
|
