Odprava ZDA – MEHIKA 1999

Pripravil: Andrej Grmovšek

V ZDA, točneje v San Francisco smo Andrej, Tanja, Sandra in Drejko prileteli 8.9.1999 in potem slab teden porabili za nakup avta, našega Žareta Lepotca, kot smo poimenovali 18 let star kombi, ki smo ga dobili za 1200$. Bil je ful makina in pravi luksus za naše skoraj tri mesečno potovanje. Že takoj na začetku nas je z obiskom presenetila Tanjina sestra Anda, ki živi v Koloradu, v smučarskem mestu Aspen.
Najprej smo šli plezat v Needlese. Tam smo se vplezavali v do 150 metrov visokih smereh, v odličnih, fotogeničnih in atraktivnih počeh. Plezališče je globoko v gozdovih Sierra Nevade, na nadmorski višini 2500m, v prekrasni naravi in je res idilično. Splezali smo več smeri, do 5.11c, med drugim tudi slavno Airy Interlude. Mojega plezanja je bilo že drugi plezalni dan konec, saj so se boleča rebra (udaril sem se pri padcu na poslovilnem žuru), tako razbolela, da sem komaj hodil.
Po vplezavanju v Needlesih smo bili skoraj cel mesec v dolini odprtih ust - Awahnee (kot so Yosemite imenovali indijanci). Preplezali smo kar nekaj kratkih poči, pa tudi več daljših smeri. Tudi sam sem po dobrih dveh tednih začel pomalem plezati.
Aleksandra Voglar in Tanja Rojs sta v El Capitanu v enem dnevu preplezali "East buttress" (5.10 A1, 13 R, 550m). Potem sta se v Washington Columnu, v smeri "South face" (5.9 , A2, 6 R), prvič spopadli s tehniko in nabrali nekaj izkušenj za njun izziv v steni El Capitana. Smer sta plezali dva dni. Vse skupaj sta kronali s smerjo "The Nose" v El Capitanu (5.9 A2, 33 R,1100 m), ki sta jo preplezali v petih dneh (5 - 9.10.1999). "Najtežji je bil boj s težko prasico, ki včasih nikakor ni hotela iti gor in je bila na začetku vzpona težja kot midve sami.", sta povedali po vzponu. Sicer pa je to prvi slovenski vzpon ženske naveze preko te slovite smeri. "Cela stena je vedela, da sta zgoraj, v Nosu dve Slovenki".
Medtem smo tudi fantje malo migali, Andrej Sotelšek bolj, sam pa malce manj (dva tedna sem zganjal zdraviliški turizem). Andrej Sotelšek je z različnima soplezalcema v Rostrum-u preplezal smer "Regular North face" (5.11c, 8 R) in v Washington Columnu smer "Astroman" (5.11c, 11 R, en raztežaj s padcem). Svoj padec v zloglasnem Harding Slotu v smeri Astroman je komentiral z: "Zagozdil sem se v ozek previsen kamin, ki je bil tako ozek, da sem komaj dihal. Guzil sem naprej in naprej in vse je bilo se ožje in treba bi bilo plezati bolj zunaj. To pa žal ni šlo saj sem se ob vstopu v kamin postavil narobe in bi sedaj moral imeti hrbet tam, kjer sem imel trebuh. Ni mi preostalo nič drugega kot... bum!"
V steni El Capitana, v smeri "Salathe - Free Reider" 5.12d, (34 R, 1200m) pa sva združila moči. Free Reider je varianta smeri Salathe, ene najslavnejših smeri v steni El Capitana. Pravzaprav ima od smeri Salathe različne le štiri raztežaje, ki potekajo levo od Headwalla. Ta varianta omogoča nekoliko lažje prosto plezanje kot original preko Headwalla, kljub temu pa je še vedno zelo zahtevna. Smer sva želela preplezati prosto, žal pa sva bila zaradi moje poškodbe časovno nekoliko omejena. Zato sva se odločila za sledečo taktiko: najprej sva v enem dnevu plezanja deloma tehnično deloma prosto, preplezala smer do 18 raztežaja, kjer je udobna polica za bivak, in za sabo potegnila "prasico" z vso vodo, hrano in obleko. Še isti večer sva se po fiksnih vrveh (ki sva jih pustila v steni za fotografa, ki naju je spremljal), spustila nazaj v dolino. Po treh dneh počitka sva spet vstopila v steno, tokrat zares. Plezanje v spodnjem delu smeri, znanem pod imenom Free Blast, je bilo platasto in zelo tehnično. Dokaj položni raztežaji z ocenami do 5.11c, so bili takorekoč brez grifov, in v vročini super musavi. Na srečo sva plezala tekoče, brez padcev, ki bi pomenili veliko izgubo časa. Popoldne sva morala opraviti še s slovito Hollow Flake, debelo počjo kjer ves raztežaj ne moreš postaviti varovanja. Z mrakom sva prišla do prasice, plezanje pa zaklju čila šele ob polnoči. Vse raztežaje sva preplezala prosto. Naslednji dan sva bila že zelo izmučena. Nadaljevala sva počasneje saj sva za sabo vlačila še prasico. Popoldne sva priplezala do najtežjega, 24. raztežaja z oceno 5.12d. Po nekaj poizkusih ga nisva uspela preplezati prosto in tako sva bivakirala na polici pod tem raztežajem. Tudi drugo jutro nama ni uspelo prosto, in žal sva morala nadaljevati s plezanjem (bila sva omejena z vodo, ki nama je je primanjkovalo; bilo je zelo, zelo vroče, brez vetra, kar je zelo oteževalo plezanje). Na vrh sva izplezala naslednje popoldne, zgornje raztežaje sva plezala pretežno prosto, na nekaj težjih mestih pa sva si pomagala s tehniko. Žal nama smeri ni uspelo ponoviti v celoti prosto, oba pa sva mnenja, da je to ena izmed najlepših in hkrati zelo težkih prostih smeri (mnogo bolj kot to povedo same ocene).
Po yosemitskih avanturah smo obiskali še odročni, a prečudovit El Trono Blanco v Sierra Juarez, v Baji Californiji (Mehika). To divje in idilično plezalno področje je pred širšim krogom plezalcev skrito predvsem z nepopolnimi opisi dostopa (oziroma dovoza, 30 kilometrov lutanja po slabih makadamskih cestah, brez vsakršnih oznak), vodnička sploh ni. S pomočjo lokalcev nam je vseeno uspelo priti tja. Področje nekoliko spominja na bolj znano Joshua Tree (granitni balvančki), slavno pa je predvsem po 450 metrski steni El Trona, ki se z visokega platoja spušča v globok kanjon hudourniške reke, ki se izteka v ogromno, slano puščavsko jezero.
Tukaj sva Andrej Grmovšek in Tanja Rojs, po dvodnevnem iskanju vrha stene in možnosti spusta preko nje (edin način dostopa, ki traja manj kot cel dan kolovratenja po brezpotju), v vzhodni steni El Trono Blanca preplezala "Pan-American Route" (5.11 AO, 400 m). Najtežji raztežaj smeri nosi prosto oceno 5.12.+, katerega pa nisem uspel preplezati na pogled, za kaj več pa žal ni bilo časa. Tanja je plezala prosto do 5.10. Aleksandra Voglar in Andrej Sotelšek sta preplezala več krajših plezalnih smeri do 5.11.
Iz obmejnega El Gran Trona Blanca v Baji Californiji, smo odpotovali proti jugovzhodu, v dva tisoč kilometrov oddaljeno Sierro Madre Oriental, v centralno Mehiko. Na koncu našega plezalnega potepanja po deželi Indijancev smo obiskali še El Potrero Chico, vzhajajoč plezalni center SV Mehike. To področje leži v bližini velemesta Monterrey, plezalno pa ga je v zadnjih letih prebudil predvsem znan ameriški plezalec Kurt Smith, ki je avtor mnogih tamkajšnjih smeri. Zdaj je tamkaj okoli 300, s svedrovci opremljenih smeri; od kratkih športnoplezalnih smeri do 600 metrskih mini - big wall-ov. Skala je apnenec, vse skupaj pa bi se dalo izraziti v enačbi: Osp + Miška + Paklenica + (kaktusi + agave + palme) = El Potrero Chico.
Preplezali smo kar zajeten kup smeri (skoraj vse ta boljše!). V apnencu smo si končno malce oddahnili od sicer lepih, eksotičnih, a zaribanih granitnih poči. Na bolj domači sceni nam je (na srečo) šlo dosti bolje. Torej nekaj pomembnejših vzponov : navezi Aleksandra Voglar in Andrej Sotelšek ter Tanja Rojs in Andrej Grmovšek sta preplezali slavno avtocesto med agavami Space Boyz, 5.10+, 350m. Obe navezi (Andrej in Aleksandra sta se v vodstvu menjavala) sta prav tako preplezali El Sendero Diablo, 5.11, 150m, prvo Kurtovo smer v El Potreru.
Andrej Grmovšek in Tanja Rojs sta izmed daljših smeri preplezala The Yenkee Clipper, 5.12, 450m, v kateri je najtežji zadnji raztežaj (Andrej N.P.,Tanja 1× A0), vsi ostali pa ne presegajo ocene 5.10. Preplezala sta tudi tamkajšnjo najdaljšo smer El Sendero Luminoso, 5.12+, 550m, ki poteka v gladki, platasti severni steni El Tora. Za smer sta potreb ovala dva dni, Andreju je uspel vzpon na pogled, Tanji pa prosto do 5.12. Smer je ves čas konstantnih težavnosti, ocene po raztežajih so: 5.12b/12b/12a/12a/12a/12a/12a/12b/11a/10/12b/12d/11c in 5.10 ter 5.7, vendar pa je Andrej mnenja, da bi morale biti ocene nekoliko nižje. V previsni steni Outrige Wall, ki spominja na Mišjo peč, sta preplezala tamkajšnjo najtežjo smer Time for Living 5.13-, 150m (12a/12a/12b/12c/13a/12d). Andreju je vzpon na pogled uspel v prvih petih raztežajih, v zadnjem pa se mu je zalomilo in ga je splezal v drugem poskusu. Tudi v tej smeri so se Andreju zdele ocene malce previsoke.
Andrej Sotelšek in Aleksandra Voglar sta v steni El Tora preplezala Land of the Free, 5.12-, 350m, (5.11/4th/10+/10+/10+/11-/12-/11-/11+/11+), ki poteka v platasti steni levo od smeri El Sendero Luminoso. Plezala sta izmenično, pri čemer je Andrej najtežji raztežaj preplezal na pogled, Aleksandra pa ga je prav tako ponovila v vodstvu.
Kratke športnoplezalne smeri smo plezali predvsem na pogled : Aleksandra Voglar do 5.12a, Andrej Sotelšek do 5.12c, Tanja Rojs do 5.11a, Andrej Grmovšek do 5.13a.
Da ne bo vse tako plezalno monotono, pa še to. Teqila je zelo pitna, še bolj pa pulqe (to, je nekakšen mošt iz sluzavega agavinega soka), po katerem se ti na 5286 metrih nad mor jem (na vrhu vulkana Iztaccihuatl), krepko riga (če se ga prejšnji dan napiješ seveda), pa še glava te boli (verjetno bolj od višine). Torej naš višinski rekord. Za konec smo nekaj dni delali gnečo 20. milijonom ljudi v Mexico Citiyu, se čudili piramidam (pravi mali hribi za trening alpinistov).

Izvedbo odprave ZDA-Mehika 1999 so z donacijami podprli: DIMNIKARSTVO ŽUPANEK, ELDOM, HENKEL SLOVENIJA, IVD MARIBOR, LANcom, LEKARNA PRI GLEDALIŠCU, LEKIS, LOGIMA, MIKRO+POLO, NEL ELEKTRONIKA, ASKOT - NES, NOVA KBM, ROJS s.p., SCHRACK ENERGIETECHNIK, STANOVANJSKA ZADRUGA SMREKA, ŠTUDENTSKA ŠPORTNA ZVEZA, TIP PRI, VETERINARSKA BOLNICA MARIBOR, VET-PHARMA.

Mehika – INFO

Mehika je ena izmed največjih držav sveta. Za plezalno potovanje je zelo priporočljiv avto, ki ga lahko najamete v Mehiki (drago), ali pa avto kupite v ZDA (nekaj birokracije na meji). Do nekaterih plezalnih področij se lahko pripeljete tudi z avtobusom (predvsem EL Potrero Chico). Mehika ponuja zelo raznoliko plezanje, potencialnih plezalnih območij je še ogromno. Najboljša plezalna področja (z že opremljenimi smermi):

Kanjon Tajo ( in Sierra San Pedro Martir, Catavina)

Ta plezalna področja se nahajajo na polotoku Baja Kalifornija, v njegovem osrednjem, hribovitem delu. Ker leže v bližini meje z ZDA in ker je mogoč obisk Baje Kalifornije iz ZDA brez kakršnih koli vstopnih dovoljen, je njihov obisk po tej strani dokaj enostaven. Za njihov obisk pa potrebujete tudi res dobre napotke in karte saj so področja »skrita« v nenaseljenih predelih in dostopna po slabih makadamskih cestah (izjema Catavina).
Tukaj se pleza v odličnem granitu, balvanih podobnih tistim v Joshua Tree, v kanjonu Tajo se nahaja tudi 500 metrski mehiški »big wall« El Gran Trono Blanco. Smeri deloma potekajo po ploščah in so opremljene s svedrovci, ali pa po počeh, kjer so potrebni friendi in zatiči. Dobro, estetsko plezanje! Najboljši čas za obisk je pozna jesen in pomlad, pa tudi zima, če ste navajeni na snežena presenečenja. Število smeri: Canjon Tajo:cca. 300.

Barranca Del Cobre - Coper Canyon

Baranca del Cobre je sistem štirih ogromnih kanjonov, globokih do 1800 metrov. Eksotična pokrajina za trekinge, domovina Tarahumara indijancev. Ogromno potencialnih plezalnih možnosti. Skala je vulkanskega izvora (tuf), dobro razčlenjena, vendar ponekod krušljiva. V bližini slapu Basaseachi se nahaja okoli 50, s svedrovci opremljenih športnih smeri, pa tudi stena El Gigante, 900 metrski mehiški El Cap - krušljivo! V okolici Creela cca. 50 športnih smeri in dobre možnosti za balvaniranje. Plezalna sezona: pomlad in jesen, v senci tudi poleti.

Guadalajara (El Diente, La Nueva Zona, Col de Caballo, Penon De Los Camachos…)

Tudi za plezališča okoli Guadalajare je značilna vulkanska kamnina – tuf, ki je dobro razčlenjena a zelo groba in ostra za kožo. V vseh plezališčih je s svedrovci urejenih okoli 350 smeri, mnogo pa je tudi dobrega balvaniranja. V bližini ni urejenega kempa, kar otežuje bivanje, za obisk plezališč je priporočljiv avto. Zaradi bližine velemesta je tukaj tudi večja nevarnost kriminala. Plezalna sezona traja celo leto.

El Potrero Chico

Področje leži v bližini velemesta Monterrey. Skala je apnenec, vse skupaj pa bi se dalo izraziti v enačbi: Osp + Miška + Paklenica + (kaktusi + agave + palme) = El Potrero Chico. Zdaj je tamkaj okoli 300, s svedrovci opremljenih smeri; od kratkih športnoplezalnih smeri do 600 metrskih mini - big wall-ov. Ta plezalni center ponuja od »avtocest med agavami« v položnih platah do zasiganih, s kapniki okrašenih previsov. Odlično! Pod stenami se nahaja mesto s 25 000 prebivalci. Tukaj so kar trije kempi, avta sploh ne potrebujete. V El Potreru vam zagotovo ne bo dolgčas in tudi plezali ne boste sami. Plezanje je mogoče od jeseni do pomladi, pozimi je lahko tudi hladno. V okolici je še nekaj novih manjših plezališč- predvsem previsnih zasiganih votlin s težkimi smermi.

Vulkani

Za alpinistične vzpone so zanimivi vulkani Pico de Orizaba (5760 m) , Popocatepetl (5452 m, že nekaj časa dostop ni dovoljen zaradi nevarnosti izbruha) in Ixtaccihatl (5286 m). Niso tehnično zahtevni in so primerni za gornike, ki žele pridobiti višinske izkušnje. Vulkani se nahajajo v bližini Mexico Citiya, v okolici največjega mesta na svetu je tudi nekaj manjših, lokalnih plezališč.

Los Alpinistas
Odprava ZDA – MEHIKA 1999

Avtorji članka: A. Grmovšek, T. Rojs, S. Voglar, A. Sotelšek (članek je bil objavljen v Grifu)

Yosemite, kraj o katerem smo sanjali že zadnjega pol leta, je narodni park v osrčju kalifornijske Sierra Nevade. Indijanci, ki so še pred stoletjem v miru živeli v tej veličastni dolini, so jo imenovali Awahnee – dolina odprtih ust. Danes je Yosemite ena največjih turističnih atrakcij Kalifornije. Hkrati pa je tudi meka ameriškega in svetovnega plezanja v ogromnih, gladkih in navpičnih granitnih stenah. Plezanje je ob vseh naravnih lepotah, stenah, slapovih, živalstvu in rastlinstvu, ena glavnih turističnih atrakcij. Turisti, ki se v posebnih vlakcih vozijo po parku z odprtimi usti opazujejo vragolije , ki jih v stenah izvajajo plezalci. »Poglejte, tiste majhne pike visoko v steni so plezalci, ki preko te tisoč metrov visoke stene plezajo več dni. Ob skromni hrani več dni garajo v pekočem soncu, spijo na ozkih, vegastih policah in živijo brez kopalnice, kaj šele televizije. Ali ni to neverjetno?«, razlagajo vodiči, ko turistom pod steno El Capitana predstavljajo plezanje. No, plezalci imajo do turistov drugačen odnos. Večinoma bi najraje videli, da bi turisti sedeli kar za ekrani svojih televizij in od tam spoznavali Yosemite.
El Capitan, ali med plezalci krajše El Cap, je simbol parka. Je najvišja in najtežavnejša monolitna stena v Ameriki, ki celo drugod po svetu nima primere. Njegova mogoča, kilometer visoka, navpična in celo previsna stena je velikanski magnet za plezalce in tudi mi smo pripotovali sem predvsem zaradi nje.

Naša štiričlanska ekipa je prišla v dolino z velikimi cilji. Dekleti, Sandra Voglar in Tanja Rojs sta želeli kot prva slovenska ženska naveza preplezati smer Nos, ki je ena izmed najslavnejših v steni El Capa, midva, Andrej Sotelšek – Drejko in Andrej Grmovšek, pa sva imela še višje leteč cilj: v isti steni sva želela preplezati smer Salthe – Free Reider in to v prostem plezalnem slogu. Prosto plezanje je plezanje pri katerem plezalec za napredovanje uporablja samo moč svojih mišic, prstov, rok in nog, tehnične pripomočke, torej kline, posebne zatiče, friende in vrvi pa uporablja izključno za svoje varovanje. Takšen način plezanja je fizično mnogo težavnejši od tehničnega plezanja, pri katerem tudi za napredovanje plezalec uporablja vse tehnične pripomočke, vključno z lestvicami in se v vsak klin lahko obesi. V visokih granitnih stenah kot je El Cap se večinoma uporablja tehnično plezanje, saj je prosto plezanje ekstremno naporno in težavno. Le peščici najboljših plezalcev, nekaj več kot desetim, je uspelo preplezati osrednjo steno El Capitana prosto. Slovenci smo v tej steni preplezali že veliko težkih tehničnih smeri, Tomaž Humar je pred dvema letoma v solo vzponu opravil z eno izmed najtežjih. Vendar pa Slovenci El Capa še nismo preplezali prosto, nihče ni tega niti poizkusil. Torej za naju z Andrejem je bil to zares velikanski izziv.

Ženski in kapitan
(Članek objavljen v Grifu)

Ženska naveza. Kar nekaj časa sva se s Sandro dogovarjali, da bi zlezli skupaj kakšno dolgo smer v El Capu. Vedeli sva, da sva tega sposobni, želje sva morali le še uresničiti. Ženske so v bistvu prav zanimive. Toliko dobrih plezalk in relativno malo ženskih navez. Plezanje s soplezalko je res nekaj posebnega, nekaj drugačnega. Veš, da moraš dati od sebe vse in še malo. Soplezalko moraš vzpodbujati, ji zaupati in jo podpirati brez neke pretirane tekmovalnosti. GREMO PUNCE!
Ko smo prišli v Yosemite mi sploh ni bilo jasno, da je El Cap res tako velik, da je potrebno veliko naporov, da sploh stopiš na njegov vrh. S Sandro sva želeli preplezati čim več. Lotili sva se celo kaminov. Te sva imeli »najraje«. Trening se je obrestoval, kamini so k srcu prirasli tudi Sandri (no, vsaj malo). Enkrat sva ta pravšen kamin iskali kar dve uri. Nikakor se nisva mogle odločiti, kateri bi nama bil vsaj malo všeč. Vsi so izgledali kot da naju želijo kar »špuknit« ven… Vrh kamina, oguljena kolena in komolci, prazna glava, dneva pa k sreči konec, tako da nisva rabili iskati nove žrtve.

El Cap prvič
S Sandro sva za začetek preplezali East Butress, v desnem delu stene. Ogledali sva si sestop ter se spoznavali s plezanjem v granitu in moškimi navezami. Ženska naveza je namreč kar redek pojav in veliko moških ima vedno kaj za pripomnit. Ko sva zamašili vstop sva slišali kar nekaj pripomb, ko sva po tretjem raztežaju izginili, so bili pa vsi tiho. Tudi oba Andreja sva presenetili, saj sva že sestopali, ko sta šele prišla pod steno pogledat v katerem raztežaju sva.

El Cap drugič
Odločitev je padla. Tudi midve bova oblegali The Nose, to legendarno smer. Verjetno največ navez prepleza prav to smer. Je ena izmed lažjih tehnik v steni, a to še vedno ne pomeni, da vsaki navezi uspe stopiti na vrh. Partner je zelo pomemben. In Sandra je bila zagotovo odlična soplezalka. Zaradi njenega petja in komuniciranja z vso steno so vsi vedeli, da sta v steni dve Slovenki.
Kaj vzeti s seboj in česa ne?! Kakšna hrana nama bo sploh teknila ob vseh naporih in še številne malenkosti so nama vzele kar cel dan. K sreči sta nama z nasveti pomagala oba Andreja in se nama le nasmihala, ko sva večer pred odhodom v steno še kar spraševali za ta in oni plezalni manever. Vedeli sva, da bova imele največ dela prav z vlečenjem svije…. nisva se motili.

Plezat in se fajn imet
Na skrivaj v transportko stlačim še eno plastenko vode in »beaglse«, kljub temu, da je verjetno že dosegla mojo težo. »Nekako bo že šlo!?«, je slaba tolažba. Roke se potijo, v želodcu je cmok. Trenutki negotovosti pred vstopom. Zgodnje smo.
Danes bi rade fiksirale prvih pet raztežajev in tja gor zvlekle še transportko. Prvi dan naju spremlja Anda, Tanjina sestra. Rada bi okusila delček El Capa, pa čeprav le s pomočjo žemarjev in fiksov. Medtem, ko Tanja pleza drugi raztežaj, se nama na varovališču pridruži ameriška trojica. Fantje že kažejo znake nestrpnosti, reče pa nobeden nič. S Tan sva se namreč že v dolini odločili za taktiko »Ziher, pa počas!«. To bo šele najina druga tehnična smer, po South face v Washington Columnu nekaj dni pred tem.
Anda je z vsakim raztežajem bolj redkobesedna, nikoli še ni bila v steni! Dober začetek, kapo dol! Medtem ko transportka skupaj s fiksi visi iz petega raztežaja, uživamo sladkosti življenja v kempu. Navdušenje nad uspelim začetkom je veliko. Če priznam; dolgo sem razmišljala, kako bo z vlečenjem transportke, zato sem kar skakala in jokala od veselja, ko je Tan dvignila prasico s tal.

Te pa zares
Medtem, ko se vzpenjava po fiksih naju najin »podporni team« pod steno, Anda in oba Andreja, spodbujajo z glasnim dretjem. Srce mi močno razbija, Tanji pa verjetno prav tako. Vstopava v El Cap! Ženska naveza! Dolgoletna želja se mi je pričela uresničevati.
Na koncu fiksov narediva prvo napako, na katero sta naju Andreja tako opozarjala. Za nama pride naveza in spustiva jo naprej. Čas pa leti! Pred nama je poličast svet, čez katerega transportka trojice iz prvega dne ni hotela čez in to je bil zadosten razlog, da so obupali. Tokratni navezi pred nama uspe, pa da vidimo, kako bo šlo Štajerkam. »Na tri potisni, jaz pa potegnem!«, tulim na ves glas. Težko je kot prasica. Transportka si v steni res ne zasluži lepšega imena. Kar pošteno se namučiva, preden jo spraviva čez. Naslednji raztežaj postreže s prečko daleč v desno. Za Tan to niti ni tak problem, toda transportka?! Naporno je že razmišljati, kako jo spraviti mimo vseh strehic, nihajk,... Kot, da nama je plezanje eden lažjih opravkov v steni.
Prva prava nihajka. Po tridesetih metrih me Tan spusti za več kot pol raztežaja in začne se nihanje: levo, desno... Po nekaj minutah imam občutek, da se gugam čez pol stene. Oprema frfota po zraku, ne vem več, kje je gor in kje dol; vidim samo še poč, katero moram v naslednjem nihaju doseči. Zadnje varovališče dosežem že v temi. Eden od dveh klinov mi ostane v roki, pa še brez čelke sem; še dva frenda... Če vse to zdrži...?!

Rana ura…
Zjutraj naveza pred nama še poležuje v viseči postelji, midve pa se siliva s hladnim sokom in kosmiči. Iz spalke naju izvleče šele sonce. Ni lepšega! Pozni sva, ampak nič hudega. Drživa se bolj tistega: s čim manj napora. Medtem, ko se Tan prebija skozi off-width, se sama skušam vživeti v Drejkov nasvet: «Bodi kul in uživaj!«.
El Cap Tower; krasna polica za bivak, ampak ura je šele ena. Greva naprej. Texas Flake; Tan je že precej visoko za vogalom, ko vrv za dlje časa obstane. Kamin?! Tudi meni kasneje povzroči kar nekaj preglavic. Še raztežaj čez navrtano plato, ki me pripelje na vrh »škorenjčka«. Pozno popoldan je; za Camp 4 sva pozni, tukajšnja polica pa je široka le tri decimetre. Prespiva kar na škorenjčku. Ko se navadiva na poličko, že posije sonce.

Malo sem, malo tja
Nihajka King Swing nama vošči dobro jutro. Tan me spusti kar precej globoko, ko spet začnem izvajati tek do poči daleč levo za vogalom. Poč le ujamem in dolgotrajno plezanje se prične. Mimo švigne naveza, ki je zjutraj vstopila, popoldne pa bo že na vrhu. Ko sama pridem na štant tega dvojnega raztežaja, sta »maratonca« že nad Great Roof, štiri raztežaje višje... Žejna sem in izčrpana, toda najprej transportka!
V steni se lahko zgodi marsikaj! Tudi razredčen grenivkin sok začne vreti, če ni pasteriziran. Tako se v nekaj najinih plastenkah sredi El Capa pojavi plemenito alkoholno vrenje, katerega posledice so izjemne! Na Camp 4 naju dohitita dva Baska. Po domače komentirata nenavadno sestavo zraka v ostenju in grmenje. Odločita se, da bosta raje prenočila na naslednjem bivaku, pa čeprav je že pozno... Po večerji pokličeta Andreja. Počasi sta se sprijaznila z najinim tempom. Občutek imava, da bi naju rada vsak večer potisnila nekaj raztežajev višje...

Najlepši del smeri
Zjutraj začneva z Great Roof. Pred nama so najlepši raztežaji v smeri. »That’s the way. Aha, aha. I like it!«, si pojem, ko se prebijam pod veličastno streho proti desni. Mala poč pod njo me popelje pod Pancake Flake. Konec je prečk in nihajk, samo še navzgor! Tudi transportka je lažja in vlečenje po zraku je prava šala. Zvečer sta Andreja navdušena, ko se oglasiva iz Camp 6. Danes sva naredili res opazen premik proti vrhu. »Pa bosta le iz stene še pred zimo!«, se sliši preko radijske postaje.
Razkošen bivak, ampak koliko smeti! Vse naveze žal ne skrbijo za čistočo. Midve sva pod svijo imeli pripetega malega smrduha – »drek piksno«. V to posodo sva ves čas najinega vzpona vneto tlačili vrečke z odpadnim materialom. Na vrečkah, prvotno namenjenih za sadje, je pisalo: »pet komadov na dan za boljše zdravje«. Tega sva se držali in posoda je proti vrhu postajala vse težja in vse bolj smrdeča. Navezi, ki je zadnji dan plezala za nama bo zagotovo ostala v dobrem spominu.

Proti vrhu
Steaming Corner, s polnim trebuhom?! Znamenit kot, ki ga je leta 1993 prosto uspela preplezati Lynn Hill (pravijo, da je vsaj 8b+). Najmanjše zatiče zatikam v zelo zelo majhno poč v kotu; ne zaupam jim preveč. »Varujem!«, odmeva v steni in Tan je čez pol ure že v naslednji flare poki. Opazujem plezalca, ki se nama bliža. Možakar tehničari le z dvema zatičema. Ves čas ju izmenično zatika in tu pa tam komajda pusti kakšno varovalo. Ne razumem, kako si upa delati takšne runoute. Slišim le še: «Andie, here is like free climbiaaaaaa...«, in že je petnajst metrov nižje. Se jim to pogosto dogaja? Še enkrat si rečeva: »Ziher, pa počas!«. Še tri raztežaje imava do vrha. Malo že postaja monotono. Misliva le še na vrh.
Tan je že na vrhu in kmalu za robom izgine tudi transportka. »Samo še tole odžemarim...«. Objemava se, smejeva in hkrati jočeva od sreče! Uspelo nama je.

Gremo plezat, punce!
V tem tisočmetrskem granitnem monolitu sva plezali in garali kar pet dni; 33 raztežajev je bilo za nama. Zagotovo nama teh občutij ne more vzeti prav nihče. Uživali sva v lepi plezariji, s čudovitim pogledom nad dolino in z vse več zraka pod nogami Vez med nama je morda postala še malo močnejša….. Šele kasneje sva dojeli, da sva kot prva slovenska ženska naveza preplezali to odlično smer. Smer, ki predstavlja sanje še mnogim. Naj bo to predvsem dobra vzpodbuda za še več plezanja žensk na skupnem štriku!

Na konicah prstov prek tisoč metrske stene
(Članek objavljen v Grifu)

Med tem ko sta dekleti plezali v El Capu je življenje v dolini potekalo po utečenem dnevnem redu. Z Drejkom sva se skoraj vsak dan pridružila množici turistov, ki so na travniku pod El Capom z močnimi daljnogledi opazovali plezalce. Dekleti sicer nista plezali zelo hitro, vendar pa sta se vztrajno bližali vrhu. In tako je bilo vse v najlepšem redu. Za nami je bil že slab mesec potovanja. Vsi zapleti in težave z našim kombijem v San Franciscu so bili že skoraj pozabljeni. Tudi prve plezarije v fotogeničnih granitnih počeh v Needles, egzotičnem plezališču visoko v pogorju Sierra Nevada, so bile le spomin na prva privajanja na drugačen tip plezanja, kot smo ga bili vajeni doma, v Sloveniji. Bolečine v mojih reberih, ki sem jih imel zaradi poškodbe, ki sem jo skupil še doma, so počasi popuščale. Po treh tednih mirovanja sem spet lahko začel plezati in z Drejkom sva se resneje začela pripravljati za najin veliki cilj: prost vzpon v El Capitanu.

Naš »gujdek« visi sredi stene

V jutranji senci sopihamo v steni El Capitana. Drejko, Bošta in jaz. Danes nas čaka garaški dan. Našega lepo rejenega rumenega »gujdeka« – torej transportno vrečo napolnjeno z vodo, hrano in obleko za štiridnevno plezanje, želimo spraviti pod El Cap Spire, stolpič sredi tisočmetrske stene. Tukaj je na kar prostornih policah, ki ponujajo nekaj kvadratnih metrov ravne površine, idealno mesto za bivak. Tako nama bo ob prostem vzponu prihranjeno najbolj naporno delo. Ob vlečenju “prasice” me rebra še vedno bolijo, a je že mnogo bolje. Malo ibuprofena in skoraj nič več ne čutiš. Živela kemija! Sicer pa nama pri vlečenju pomaga tudi Bošta, ki hkrati še vse foto-dokumentira. V steni tudi fotografi nimajo privilegijev! “Svija” je težka in se zatika, kot vedno, seveda. Pozno popoldne ima Bošta vsega dovolj in se spusti v dolino, midva z Drejkom pa se mučiva naprej. Ob mraku sva le malo pod “Spierjem”. Drejko s čelno svetilko v temi počasi pleza naprej in neprestano sprašuje, koliko vrvi še ima. Imava samo še zadnjo vrv. Vse ostale sva fiksirala po steni, kar nam omogoča spust, hkrati pa bodo služile Boštjanu, ko bo fotografiral najin prosti vzpon. Žal nimava dovolj vrvi in tako morava obrniti kakih trideset metrov pred bivakom. Naš “gujdek” torej ne bo čakal na udobni polici, ampak bo visel sredi stene dve vrvni dolžini pod polico. To pa zanj sploh ni tako hudo kot za naju, ki ga bova morala naslednjič potegniti še teh nekaj metrov. Prvi spust po vrvi je previsen, kar pomeni, da bingljaš v zraku nekaj metrov od stene, pod tabo pa je petsto metrov črnega "lufta". Nič posebej mikavnega. Ob polnoči sva v dolini, v našem kampu, mlativa večerjo.

Tokrat gre zares!

Štiri dni kasneje sva že spet v steni. Plezati sva začela že ob prvem svitu. Sonce posveti v steno, ko plezam peti rastežaj (vrvno dolžino), položne plate, kjer sploh ni pravih oprimkov. Pomagam si celo z nohti. Ves čas plezam na meji padca. Na srečo brez padca priplezam do konca vrvne dolžine. Okoli poldneva je za nama kakih štiristo metrov stene in čaka naju plezanja navzdol. Tukaj smer Salathe, ki je zaradi svoje linije dolga kar kakih tisoč dvesto metrov, naredi veliko prečko v levo. Tako v naslednjih treh rastežajih (vrvnih dolžinah) preplezava dobrih dvesto plezalnih metrov, na višini pa pridobiva le za trideset metrov.
“V boj, zastave slave, naprej, junaška kri!”, odmeva po ostenju El Capitana, ko se Drejko pripravlja na boj z zloglasno Hollow Flake, slaba dva decimetra debelo počjo, ki ne omogoča nikakršnega varovanja. Tudi na videz korajžno srce v resnici zleze v hlače. Sploh ne izgleda tako težka, res pa je, da je cel rastežaj potrebno preplezati brez varovanja. Ko je Drejko že kakih trideset metrov nad mano, tudi meni zastane dih. Če se zdajle odlepi od skale, odleti vse do Luciferjevega kraljestva. Samo da pride živ na polico!
Hollow Flake je daleč pod nama, na žalost pa sonce že zahaja. V trdi temi priplezava do devetnajstega raztežaja, kjer naju čaka transportna vreča. Med nočnim plezanjem je Drejko malce neroden in čelna svetilka mu kakor meteor švigne skozi temo v dolino. Šele po polnoči sva na polici in mlativa kislo zelje s tuno iz konzerve. Utrujena in uničena sva do konca in naprej.

Novo jutro!

Za zajtrk pa spet plezanje. Noč je bila prekratka in nisva si uspela kaj dosti spočiti. Sonce je peklensko močno, vetra sploh ni, in kljub poznemu jesenskemu času je v steni vroče kot sredi poletja. Pogoji za prosto plezanje so nemogoči. Roke se nama potijo, kože na prstih je iz raztežaja v raztežaj manj, čisto sva dehidrirana. Proti večeru priplezava do najtežjega raztežaja smeri. Ne izgleda nič posebnega, po atraktivnosti daleč zaostaja za večino smeri. Gladke plate, s travo zaraščene poči... Odločiva se za prosto varianto, ki jo je njen avtor ocenil s 13.a (IX+). Ključ raztežaja je v plati, v enem samem gibu. Vsak nekajkrat poizkusi. Žal neuspešno. Zvečer naju dekleti preko radijske zveze vzpodbujata, češ, do kod sva že prišla prosto, da bo že šlo... Nama pa je že povsem jasno, koliko je ura. Prespiva na majhnih, navzdol obrnjenih poličkah pod tem raztežajem.

Ne greeeee!!!!

Zjutraj so prsti trdi in boleči, blazinice pa brez kože. Še zadnji poizkus! Ne gre, naj si še tako želiva. NE GREEE ! En sam gib v celi steni je dovolj, da vzpona ne opraviš prosto. Pravil igre se ne da spremeniti. Sicer pa bo stena počakala; midva morava ven, drugače bova umrla od žeje.
Popoldne četrtega dne sva izplezala na vrh. Tam so naju pričakali Sandra, Tanja in Boštjan. In s steklenicami vode ovešeno drevo. Voda je bila najlepše darilo, nekaj kar takrat ne bi zamenjal za nič na svetu. Najina želja o prostem vzponu se žal ni uresničila. Vse plezalne dogodivščine se ne končajo z uspehom. Pa vseeno. Bila sva srečna, zelo srečna. V plezanje sva vložila vso svojo energijo, dala sva vse od sebe. Uživala sva kljub naporom! Segla sva po sanjah, pa čeprav le za hip. Ostala pa je izkušnja. In izziv. In ta je najpomembnejši. Čez nekaj let, ko bova še boljša prideva spet. Izziv ostaja!